Do inovativnih pristopov in inovacij največkrat prihaja med pripravo na pouk, kjer se sproti izražajo potrebe pri predvideni obravnavi in razumevanju pojmov, s katerimi se bodo pri urah pouka tako v razredu kot na terenu srečali slepi ali slabovidni učenci.

Za slepe je potrebno poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični material. To so lahko taktilne slike, grafikoni, prilagojeni tipni zaznavi, tipni modeli, tipne karte, načrti ali programirana in vsebinsko opremljena zvočno - tipna slika.

Modeli in makete, ki so prilagojeni otipu

Piramida                       Presek skozi rudnik

Nazornost

Dejstvo je, da je praktičnega dela pri pouku vse premalo. Primanjkuje predvsem nazornosti. Res, preveč je verbalizma in neselektivne uporabe grafičnega gradiva. Uspešen pouk mora temeljiti tudi na praktičnih oblikah dela.

Primer: delo z zgodovinskim virom, demonstracija replike, uporaba medijev, delo v muzeju, ekskurzija, delavnice, priprava razstav, igra vlog in druge oblike, kjer je učenec tudi subjekt in s tem veliko bolj motiviran za delo. 

Učitelj v prepričanju češ, da ima premalo časa hiti z obravnavo snovi in ne utegne vplesti več praktičnih oblik dela. Ujame se v kalup predpisanega didaktičnega kompleta in »preverjenih« učnih oblik in metod dela. To pa je lahko past, ki lahko zapre učenčeve ustvarjalne poti. Mnenja sem, da na ta način učitelj ne da dovolj pozornosti učencu kot enakovrednemu subjektu v procesu pouka. Tudi motivacija je tako težja.

Veliko resnice je v Kitajskem pregovoru, ki pravi: Povej mi in pozabil bom. Naredi in zapomnil si bom. Dejstvo je da praktične oblike pouka znatno prispevajo k dolgoročni kvaliteti znanja in prispevajo k osebni rasti otroka. S takim načinom dela učenci lažje izrazijo svoje skrite talente in interese. To pa je pogoj za aktiven motiviran pouk, ki lažje sledi novim trendom in zahtevam časa. Vse to govori v prid praktičnim oblikam pouka in nazornosti. Dejstvo je, da je motivacija pri praktičnih oblikah pouka veliko večja, zato je tudi pomnenje učencev lahko trajnejše.  Z nazornimi oblikami pouka učitelj pridobi kar nekaj časa, razlaga je lažja in hitrejša. Učitelj se pri obravnavi usmeri lahko na bistvene elemente in s z dodatno razlago bolj posveti učencem, ki imajo več težav z razumevanjem, imajo specifične učne težave ali pa težave z vidnim zaznavanjem.

Kako »nekaj« opisati samo z besedami?

Kako predstaviti nek tipični pojem brez tipne slike, modela ali materialnega vira?

To je izziv za učitelja, ki ima v razredu učenca s težavami vidnega zaznavanja.

''Kakorkoli se bo že končala ta vojna, smo v vojni proti vam zmagali mi; nihče od vas ne bo ostal, da bi pričal, in tudi če bi kdo pobegnil, mu svet ne bo verjel. Morda bo prišlo do dvomov, razprav in zgodovinskih raziskav, vendar nič ne bo gotovo, saj bomo skupaj z vami uničili tudi dokaze. Pa tudi če se kakšen dokaz ohrani in če kdo od vas preživi, bodo ljudje dejali, da so stvari, o katerih pripovedujete, preveč pošastne, da bi jim lahko verjeli. Dejali bodo, da gre tu za pretiravanje zavezniške propagande, in bodo verjeli nam, ki bomo zanikali, ne pa vam. Zgodovino koncentracijskih taborišč bomo narekovali mi.'' (Primo Levi, Potopljeni in rešeni, Ljubljana: Studia humanitais, 2003, str. 7)

Tako so taboriščnike strašili pripadniki enot SS, je zapisal Primo Levi, ki je tudi sam preživel Auschwitz, v svoji knjigi Potopljeni in rešeni. Strašna prerokba se ni uresničila. Vsaj ne v celoti. Ostaja nam grozljiva ne-razumljivost in ne-verjetnost teh dogodkov.

1. Holokavst

"Zgodovinar ter profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Janko Prunk je pojasnil, da holokavst v ožjem pomenu besede pomeni poboj Židov, ki jih je zagrešil nacističen režim. Poudaril je, da je beseda židovska, ter dodal, da so ta izraz za nečloveška dejanja nacionalsocialistov uporabljali tudi Židje sami." (vir: Delo)

Prunk oz. pisec besedila se je po mojem mnenju zmotil v eni točki. Kolikor je meni znano je beseda holokavst grškega izvora in pomeni obredni (v religioznem pomenu) sežig žrtvene živali (''όλόκαυστον'' [holokauston] → ''όλον'' [holos = popolnoma, v celoti] + ''καυστον'' [kauston = sežgan]), prav ta religiozna konotacija (»biti sežgan kot obredna žival«) pa se je za mnoge izkazala kot problematična. Med Judi se je uveljavil hebrejski biblični izraz »Šo'ah«, ki pomeni, v grobem in približnem prevodu, veliko nesrečo, katastrofo.

Koliko je bilo dejansko vseh žrtev nacističnega genocida v celotnem obdobju nacistične vladavine ni moč natančno ugotoviti; številke se gibljejo nekje med 9 in 11 milijonov. Nekatere ocene so tudi precej višje in govorijo o 26 milijonih žrtev. Svoj delež žrtev so prispevala tudi nacistična uničevalna koncentracijska taborišča, število žrtev pa se giblje nekje do 6 milijonov. Med žrtvami je bilo največ Judov (več kot 80%), ostali del populacije taborišča pa so sestavljale še druge skupine ljudi, ki so bile poleg Judov izbrane za izbris iz tega sveta, in sicer: Poljaki, Srbi, Rusi (predvsem vojni ujetniki), komunisti, Romi in Sinti, Jehove priče, homoseksualci, telesno in duševno prizadeti ter ljudje, ki so bili iz takšnih ali drugačnih razlogov označeni kot ''državni sovražnik''. Šest glavnih uničevalnih taborišč se je nahajalo na ozemlju okupirane Poljske (Auschwitz-Birkenau, Belzec, Chelmno, Majdanek, Sobibor in Treblinka). Obstajala so tudi taborišča za prisilno delo in taborišča za ''izolacijo nezaželenih osebkov'', vendar se ta še zdaleč niso mogla primerjati z prej naštetimi uničevalnimi taborišči, ki so predstavljala najhujšo obliko sistematičnega in organiziranega mučenja in ubijanja ljudi.

2. Sanje

''Skoraj vsi povratniki iz koncentracijskih taborišč so mi povedali ali zapisali v svojih spominih, da se spominjajo sanj, ki so jih pogosto imeli ponoči v ujetništvu. V podrobnostih so se razlikovale, toda bistvo je bilo enako: sanjali so, da so se vrnili domov, kjer so strastno in z olajšanjem pripovedovali o svojem minulem trpljenju dragi osebi, ta pa jim ni verjela oziroma jih ni niti poslušala. V najrazličnejši – in najokrutnejši – obliki sanj se je sogovornik obrnil proč in odšel brez besed.'' (Primo Levi, Potopljeni in rešeni, Ljubljana: Studia humanitais, 2003, str. 8)

3. Nočna mora, ki se ni končala

Nočna mora se za redke preživele taboriščnike ni končala po osvoboditvi iz taborišč, zatorej ni nič čudnega, da je filozof Jean Amery – tako kot Primo Levi je preživel grozote Auschwitza – zapisal sledeče besede:

''Kdor je bil mučen, ostane mučen. Kdor je trpel mučenje, se ne more več prilagoditi temu svetu, saj ni sramotnega izničenja nikoli konec. Zaupanja v človeštvo, ki ga je načela prva klofuta po obrazu, nato pa ga je zrušilo mučenje, si ne pridobi nikoli več.'' (Primo Levi, Potopljeni in rešeni, Ljubljana: Studia humanitais, 2003, str. 18)

Amery je napravil samomor leta 1978. Leta 1987 je sledil še Levi.

4. Kdo je (bolj) genociden?

Angleški humorist Jerome Klapka je v svoji knjigi Trije možje se klatijo o nemškem narodu zapisal sledeče besede:

''Nemec zna vladati drugim in poslušati druge, ne zna pa vladati sam sebi. […] Neprenehoma učijo Nemca dolžnosti. Ta ideal je lep za vsako ljudstvo; toda preden bi ga človek začel slediti, bi si želel biti povsem na jasnem, kaj je ta 'dolžnost'. Nemci jo menda pojmujejo kot 'slepo pokorščino vsemu, kar nosi uniformo'. To je ravno nasprotje anglosaške zamisli; ker pa uspevajo tako Anglosasi kakor Tevtonci, mora imeti vsaka metoda nekaj dobrega. Doslej je imel Nemec veliko srečo, da so mu vladali izredno dobro; če se bo tako nadaljevalo, mu bo dobro. Nadloge se ga bodo lotile, če se njegov vladni stroj po kakem naključju kaj pokvari.'' (Jerome Klapka, Trije možje se klatijo, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1974, str. 199-200)

Knjiga je bila napisana leta 1890.

Besede zvenijo naravnost preroško, toda zgodovina je pokazala, da se na področju ubijanja in uničevanja še noben narod (ali kako drugače opredeljena skupnost ljudi oz. posameznikov) ni pokazal kot kakšna posebna izjema, tudi Slovenci ne, saj je naša rodna gruda eno samo veliko grobišče. Mogoče je sicer reči, da je v določeni kulturi poudarjena zasnova vzgoje, ki vzgaja k okrutnosti in surovosti (vsaj do Drugih in drugačnih), toda kjerkoli so se vzpostavili sistemski pogoji za izvajanje nasilja se pokaže, da ni moč obešati zlo (samo) iztirjenim posameznikom, ampak je to lahko vsakdo izmed nas.

4. Dediščina

Vsakodnevni dogodki nam pričajo, da še kar naprej izzivamo ''življenje'', kot da bi hoteli ugotoviti koliko trpljenja sploh lahko prenese. Vedno in povsod obstaja velika skušnjava, da se (ponovno) uporabi totalitarne metode, kjer se bo zdelo nemogoče zmanjšati politično, socialno ali ekonomsko bedo na človeka vreden način. Ljudje smo nebogljena bitja.

 Gospodična
Štefanija Leban – učitelj.
p. PAZIN – BERAN
Istra
Na razglednici je pesem v nemškem jeziku:
*** *** ***

Doberdob:
Kdo ne pozna imena Doberdob?
Imena strahu in železnih dolžnosti?
Saj straži tam že od davnih mesecev
železno avstrijsko gospostvo.
Mnogo krvi je že v potokih preteklo,
A sovražnik hriba ni zavzel.
Naši so žilavo branili kamnita tla.
Marsikateri junak je bil smrtno ranjen.
Niti za pet zemlje ni bilo,
ki bi ne bila raztreljena,
niti kosa,kjer bi ne tekla kri,
ob potokih dežja, ob stiski, lakoti
brez počitka , ponoči in podnevi.
Tako se bori vojak pripravljen na borbo.
V  očeh sta mu smrt in večnost.
Imenujte hrib, izmolite molitev,
glejte k Božjemu tronu in prosite,
da bi pogumnim naklonil mir,
ker se je izkazala njih moč.
Dokler bodo naši junaki  stali na Doberdobu,
Habsburška slava ne bo propadla

(Korporal 9. Ielly 7, I.R.)
(Prevod A. K.)

Četudi na Doberdobu vsake pol ure odjekne strel, ima človek občutek »polnega miru«, kot v cerkvi. Kljub obisku Fajtovega hriba, se ni mogoče pravilno orientirati.

Visoka planota vasi Doberdob je bobila svoje ime šele v vojni, prav tako vspetina nad vasjo Podgora, ki sem jo imenovala Kalvarija. – Po soški fronti so jo začeli tako imenovati – Podgora – pod hribom.

Ta slavna planota (Doberdobška planota op. pr.) ima v primerjavi z dolžino zelo nizke vspetine, ki so vzdolž frontnega pasu in so med njimi navpične in potekajo ločeno od Vipavske doline. Njen srednji vrh je tisočkrat imenovan Vrh sv. Mihaela, ki tvori levi kotni steber Goriškega stolpa, desni pa je Podgora. Gorica je središčna točka polkroga, ki ga tvorijo: Hrib sv. Gabrijel, Sveta gora, Sabotin, iztegnjena v srednjo šapo Oslavje in Podgora. Tu severni polkrog nenadoma preneha, da se lahko Soča poda sovražniku nasproti.

Južni del goriškega objema pa ni tako izrazit polkrog, kot tudi ne skupina gričevja, saj poteka kot krožni naslanjač v ravni črti naprej.V višini 600 metrov se zniža na Fajtov hrib in je 464 metrov višine vključen v fronto. Od tu do fronte meri planota 8 kilometrov.

Tako zaključeno področje je bilo redkost v obrambi v tej vojni. Madžari, ki sodeč od zgoraj opazujejo planoto, jo imajo kot na dlani. Soča nikjer ne poseže vanjo in ko zapusti Goriško ravnino pripada že sovražniku. V območju Gorice ljubijo naši vojaki Sočo, tu pa ljubijo Doberdob »Madžari držimo Doberdob!« To je njihova himna.

Ob Fajtovem hribu je planota nekakšna redkost, polnam malih gričkov in vrtač, ki jim tu pravijo dolinca in so rodovitn. Poti med hribi imajo poseben značaj: Kamni, povsod, kamor seže oko so kamni. Toliko kamnja v enem dnevu še ni videl nobeden Madžar.

Neki doberdobški kmet (avstroogrski vojak op.pr.) je svoji ženi sporočil, da bo prišel domov na dopust. Tam (v Doberdobu op.pr.) imajo navado, da postanvijo kot okras na travo kamen.Vsaka kmetija ima po en kamen. Ta vojak je v pismu ženi naročil, naj tisti kamen vrže nekam daleč proč, da ga ne bo videl, da vsaj par dni ne bo videl kamenja.

Vsa planota (Doberdobčka planota op. pr.) se prevrne kot preko glave v (nekakšen op.pr) BALON – dolino, to so kraške dolinice brez vode, ki imajo zgoraj greben. Izgledajo kot drobna dolga žemlja. Sprednji del - pravi Doberdob - je področje bojev, zadnji del pa se imenuje Komen. Ob zaslonu doline se poševno dviga, kot brez glave do vedrega neba – Hriba sv. Mihaela.

Pred Italijani ta hrib leži, kot stisnjena pest. Planota (misli na Doberdobško planoto op. pr.) je kot zapestje, po kateri se vspenjajo štirje grebeni, kot napete kosti, ki so spretno izoblikovale hribu podobo roke. Ob boku pa so slavne soške postojanke. Prstov, ki grabijo na svernem pobočju navzdol, kjer dnevno teče italijanska kri, pa se od tu ne vidi.

Preko roba (doberdobške op.pr.) planote zagledamo na jugu Gradež. Včasih, če je lep dan pa celo Benetke, na severu pa Gorico. Potem vidimo tržiško ladjadelnico, na katero je revnokar padla bomba. Skozi dalnogled ugotavljamo, kako se meša dno ladje z dnom granate. Nato naš pogled odhiti proti severu na še ne zavzeti hrib Tosic (Cosic), na višino Selc, Vidma, Krmina, kjer je italijanska komanda.

Prav blizu se zdi to mesto, (Gorica op.pr.) promet, ljudje, avti, Italijani ob mostu na Soči, ki streljajo proti Gorici. Kamorkoli stopiš na Doberdbu, povsod te bodo Italijani videli.

*** *** ***

Prevedeni so doživljaji znane avstrijske vojne dopisnice Alice Schalek.
Prve dni avgusta 1916. se je iz fronte odpravila na Dunaj in že septembra istega leta je izšla knjiga: - ALICE SCHALEK – AM ISONZO – Verlag von J.W.Saidel & Sohn - WIEN – 1916.
Ps:
Pri prevajanju smo upoštevali tedanji način izrazoslovja, kot tudi sintakso, zato so bile nujne nekatere pripombe prevajalca (op.pr.), da je tekst laže razumljiv. Ko smo danes na Vrhu sv. Mihaela zapazimo, da se marsikaj ne vidimo tako, kot je opisovala Schalekova, to pa zato, ker je pokrajina poraščena.

Že več tednov Italijani ne strelajo več na komando 90 s topovi, ki imajo dolgi domet, kot da jih sedaj rabijo drugje. V zadnjem tednu je priletela ena sam granat, kot da jim je ušla in zadela drevo ob šoli in ga izruvala iz zemlje. Vojaki so ga takoj posadili, da raste dalje. Občutek imam, da se je tudi narava navadila na vojno. Četudi je malo topovskih strelov, je pa veliko letalskih granat. Letala pridejo večkrat na dan. Včasih so tu zgodaj zjutraj, ob šestih, največkrat dopoldne in zvečer. Že od daleč se zasliši ropt letal, kar zaznam le jaz. Na sedežu v pisarni divizije se prikažejo glave gospodov šele tedaj, ko so avioni nad nami in so krogle in šrapneli že na zemlji. Vedno sem jaz prva, ki opazujem obročke šrapnelov, ter z očesom sledim temni točki aviona. Vojake, ki hodijo mimo vse to sploh ne zanima. Na svetu je vse relativno! Te črne točke so kmalu nad nami, zasliši se bobnenje motorjev, nato se vidijo rafali topovskih granat, ki pa le redko kaj zadenejo. Saj je skoraj nemogoče zadeti te male »hitre pike v zraku«, dozdeva se mi, da se letalci med kroglami prav dobro počutijo. Zrak okrog aviona je že ves zameglen, a ta se ne pusti motiti, mirno opravlja svojo jutranjo in večerno opazovanje (vizito) in se spt vrne v mirnem letu nazaj odkoder so prišli. Genralov sin mi je povedal, da je skozi šolsko okno videl pasti šest avionov, a divizijski častnik meni, da je treba odšteti dva. Številka ni slaba in bi bila primerna za vojaške zgodbe.

Že od samega začetka vojne divizija HANVED obvladuje doberdobško planoto. Razen v dveh mesecih, ko je bilo bolj mirno, so prelili kar nekaj krvi. V vseh petih spopadih so kljub vsemu obdržali Vrh sv. Mihaela.
Ob Soči se borijo Madžari skupaj z Avstrijci in vso fronto vodi Hrvat. Sleherni da od sebe vse, kar zmore in je ponosen na skupni prispevek za našo državo – Austroogrsko.
Slava Nemcem je tudi slava Madžarom in to kljub temu, da so Madžari radi nevošljivi, se slavi skupa zmaga.
Že prve dni se podam na višino planote za orientacijo. Hodim od petih zjutraj do petih popoldan in sem preiskala samo majhen del ogromnega hribovja. Predvsem so me zanimale tiste točke, kjer je dober razgled. Najlepši razgled je s hriba FAJTI (Fajtov hrib op.pr.), ki je tudi cilj obiskovlacev. Vsi iz vrst poslancev in novinarjev iz zaledja se podajajo na ta hrib: žena komandanta brigade kneginja Avgusta, dunajski župan dr. Waisskirhner, celotni tiskovni urad s svojo skupino je tu. Tu je sedaj bolj mirno. Kdor tu nima nobene naloge ne sme na ta hrib. Ker so Italijani opazili po serpentinah premike, so začeli z obstreljevanjem. Madžarski poveljnik pove, da je prišlo do omejitve teh pohodov in vsak mora imeti da pride tja gor posebno legitimacijo. Tako je nastala šala, da Italijani na legitimacije nimajo navado streljati.
Resnično je razgled s tega mesta (Fajtov hrib op. pr.), kot tudi orientacija izredno dobra. Tu ni izvidnice, ker bi bila preveč zapažena, ta je na posebej urejen prostoru na pobočju, ki je skrit in ima daljnogled. Pred vhodom je napis: »Opazovalca se ne sme motiti!«
Daljnogled je podoben malemu kamionu in vsak oficir si ga ob prostem času želu ogledati. Lajtman, ki je bil na fronti ranjen je sedaj tu in se mu toži, da mu je težko, ker ni več v »prvi bojni črti«, tu je zelo dolgočasno in pravi, da je postal pravi puščavnik.

Prehodila sem vso fronto ob Gorici in obiskala opazovalne točke na Sveti gori, Sabotinu, Oslavju in Podgori. Nastavila bom svoje pozicijsko potovanje proti jugu, k srednji diviziji »HONVED« na DOBERDOBU. Malo pred odhodom doživim padec balona štev. 3. Že ob petih zjutraj je ta sovražni balon počasi plaval preko naših linij. Na višini okrog 400 metrov je bil že precej načet (prestreljen op.pr.) in je kot umirajoči orel se skušal rešiti. Ob jutranji zarji pa je ponudil našim strelcem cilj, ki so ga lahko dosegli. Divizije iz Gorice in Dobrdoba so nanj streljale istočasno, čeprav je bilo zelo nevarno. Naenkrat se je videl iz zemlje proti nebu le ognjeni steber in steber dima od neba na zemljo. Sledil je strašen padec v času dobre minute.
Ob kupu jekla so ležali štirje (italijanski op.pr.) oficirji. A iz tistega kupa so izvlekli še dvoje izoglenelih trupel. V uniformah so imeli ameriški, angleški in francoski denar, kot dokaz kako Antanta podpira gospo Italijo. Imeli so fotografije našega letališča, s točnimi oznakami in točni načrt našega vojnega območja, prav tako točno označen. Ob tem je žalostno, da imetje pokojnika preživi tudi v taki nesreči. Neverjetno začudenje so pa naredile kratice na motorju in ostankih palic, kar je dokazovalo, da je vse to nemškega izvora D.R.P. Oficirje (italijanske op.pr) so pokopali z vojašlimi častmi, kar naredijo drugi tudi z našimi (Italijani tega niso vedno delali z avstroogrskimi oficirji! Op.pr) in to z velikim spoštovanjem. Italijanski tisk je takoj prinesel celo fotografije iz tega pogreba. Na tiho se je šepetalo, da so v žepu enega pokojnika našli amlete, v drugem pa svetinjice in deset podobic, pri tretjem svilen pas z umeniško vezenim imenom, gotovo zadnje darilo matere? Eden od opficirjev je imel v žepu talisman s kitajskimi lutkami.
Madžari so ob tem pripovedovali, da pri Rusih nekaj takega ne doživiš.
Lovski plen pripade tistemu, na čigar ozemlju plen obleži, zato so razbitine balona odpeljali z avti nekam proč. Jaz pa sem se poslovila od goriškega strelca in se opravila na jug k HONVED-u na Doberdob.
Od ene komande do druge se potuje le pol ure. Povsod srečujem sadno drevje, lepe vrtove, njive špargeljnov, artičok, redkvice, špinače, graha, fižola in vse to v tej goriški okolici. Drugod je bila taka zelenjava le v mesecu maju do vojne na mizi. Sedaj pa jo (julija – op.pr.)uživajo kadeti in lajtmani, ki so Gorico poznali, kot ubogo in malo mestece. Srečujem bogato obložene vozove s kapusovimi glavami, ki skrbijo za brigade in to zelenjavo spretno kupujejo na goriškem trgu.
Malo pred večerno zarjo sem že v VILJI (Vojaška oznaka za Vrh sv. Mihaela). Že od daleč diši po madžarski hrani, kar potrjuje tudi muzika pri naših možeh. Pri mizi na strasten način igra vnuk slavnega ciganskega poglavarja Naceta, ki je imel 32 otrok. Ta vnuk je prislužil medaljo za hrabrost in je sedaj na komandi da igra. Madžarski oficirji se do mene obnašajo viteško Naselim se v hiši MONVED – divizije – v vaški šoli v kraju Vrh sv. Mihaela. General Geza V. Lukačič kljubuje italijanskim napadom tu že več kot eno leto. Moja soba je polna vrtnic, vseh barv. Ovite so v rdečo-zelen papir. Po sobi so po nišah in na omarah. Vsaki dan dobim nove in nove, kot da bi tako razveseljevale celo divizijo in počastile hvaležno obdarovanko.
Učiteljico, ki mi je odstopila sobo, prosim naj mi oprosti to neprijetnost, ona zelo prijazno odgovarja, da je pač vojna... (V sobi je bilo vse polno stenic, bolh in drugih mrčes...). Ob vsaki neprijetnosti prebivalci te dežele jemljejo vse te žrtve, kot same po sebi umevne.

Za prvo najboljšo dirko vseh časov bom vzel slavni Nurburgring oz. Nordschleife. Leta 1957 je bila tam Velika nagrada Nemčije.

Fangio je takrat v skupnem seštevku že vodil in je spet imel pole position. Začel je suvereno, bil po polovici dirke na prvem mestu, potem pa odšel v bokse po gorivo. Vendar njegovo moštvo ni bilo dobro pripravljeno, zato je bil v boksih kar 1 minuto. Na progo se je vrnil kot tretji, več kot minuto za vodilnima Ferrarija. Potem pa se je začel lov. V enajstih krogih je kar trikrat zapored podrl rekord proge in sicer kar za 12 sekund! In seveda se je z vsakim krogom približeval vodilnema Ferrarijema s Hawthornom in Collinsom na čelu.

V zadnjem krogu je bil že za njima. Na koncu ciljne ravnine je že prehitel Hawthorna, do konca dirke pa še Collinsa. Zmagal je s 3,3 sekundno prednostjo pred Collinsom. Usoda je hotela, da je bila to njegova zadnja zmaga nasploh. Fangio je sam rekel, da nikoli ne bo tako vozil kot je takrat na Nurburgringu. Ta dan se bo za vedno zapisal v zgodovino formule 1 kot eden najboljših solo vzponov dirkača, nekateri pa dirko postavljajo na najvišjo stopnico.

Fangio se je zapisal v zgodovino kot petkratni zmagovalec svetovnega pokala, še vedno ima najboljše razmerje med zmagami in ostalimi uvrstitvami - kar 45% od vseh dirk, ki se jih je udeležil, jih je zmagal. Zadnjič pa je bil svetovni prvak ravno leta 1957, star pa je bil kar 46 let! Se ga pa bomo večno spominjali v slogu z tudi večnim lepotcem, Maseratijem 250F.

[youtube]f51wEb3CuB8[/youtube]

Še kratek pregled dirke

Ko sem prišla v Strugo se mi je vse zdelo zanimivo, drugačno, uau. Toliko se je zgodilo v prvih tednih, da nisem uspela napisat vsega.

Kmalu po prihodu v Strugo se je v okviru moje koordinacijske organizacije začel odvijati seminar v okviru katerega sem si ogledala Ohrid. Ohrid je z turisti nagačeno mesto z trdnjavo in drago kavo, 12 kilometrov oddaljen od Struge. Na trdnjavi sem prvič slišala o kralju Samoilu.

Samoil je živel konec desetega stoletja. Skupaj s svojimi tremi brati je Bizantinskemu cesarstvu, ki mu je ravno umrl kralj, ukradel teritorij Makedonije. Dva brata sta kasneje padla v boju, tretjega pa je Samoil skupaj z njegovo družino spravil v pod rušo. Ozemlje je povečal za Bolgarijo, velik del Grčije, Albanijo, Dalmacijo, Bosno in Srbijo. Samoila je kronal papež Gregorij V. za Makedonskega cesarja. Za glavno mesto svojega cesarstva si je izbral Ohrid, kjer si je zgradil slavno trdnjavo. Leta 1014 je novemu bizantinskemu cesarju Basiliusu zavrelo in odločil se je, da hoče makedonski imperij nazaj. Basiliusova vojska je 29. julija 1014 v bitki pri Belašici porazila Samoilovo vojsko in zajela 15.000 pripadnikov njegove vojske. Samuilu je dal vzgojno lekcijo, da se ozemelj ne krade. 15.000 vojakov je dal oslepiti. Le vsakemu stotemu je pustil eno oko, da se je vojska lahko vrnila k Samoilu, ki je pobegnil v Prilep in je ta videl svoj poraz. Strašljivo si je predstavljati 15.000 glavo vojsko z stopetdesetimi očesi. Tudi Samoil se je zgrozil, dobil infarkt in umrl.

Today on Macedonia, is born
the new sun of liberty
The Macedonians fight
for their own rights!
The Macedonians fight
for their own rights!

For now on, the flag flies
(that) of the Kručevo Republic
Goče Delčev, Pitu Guli
Dame Gruev, Sandanski!
Goče Delčev, Pitu Guli
Dame Gruev, Sandanski!

(Goče Delčev, Pitu Guli, Dame Gruev, Sandanski, Goče Delčev, Pitu Guli, Dame Gruev, Sandanski- heroji Ilindinske ustaje.)

Kruševo je najvišje ležeče mesto v Makedoniji, leži na nadmorski višini 1300 metrov. Je kar precej oddaljeno od civilizacije in do njega vodi zavita cesta. Kruševska republika je najbrž tudi po zaslugi svoje lege trajala dvanajst dni: šest dni, da so oblasti izvedele za upor in separatistično dejanje in šest dni, da je vojska našla mesto in priplezala do Kruševa.

REPUBLIKA KRUŠEVO

Republika znana kot Kruševska republika je bila ustanovljena leta 1903 med Ilindensko vstajo. Ena pomembnejših točk vstaje je bil Kruševski manifest, ki je pozval k združitvi vseh makedoncev ne glede na etnično pripadnost, k uporu proti Otomanskemu cesarstvu, da bi lahko v miru živeli v deželi Makedoniji. Republika je trajala 12 dni. Potem so prišli Turki, požgali Kruševo in še nekaj vasi v okolici. Dan, ko so Republiko razglasili – 2. avgust, je makedonski nacionalni praznik.

To je bila ena prvih idej o Makedoniji kot državni skupnosti. Do oblikovanja države, kot skupnosti ljudi na določenem teritoriju je prišlo šele 1945.

Mekin kamen- kraj, kjer je Pitu Gulijeva banda skušala obraniti Kruševo pred turškim vpadom iz Bitole (56 km oddaljena od Kruševega, 82 kilometrov od Struge) in pri tem umrla. Spomenik je na hribu, na katerem je bila organizirana proslava z govorom makedonskega Predsednika.

Odpešačili smo nazaj do avta in si šli ogledat slavno mesto Kruševo. Tako v okolici Mekin kamna, kot v mestu smo zapazili ogromno policije, vladnih vozil, vozil institucij EU, Združenih narodov (tudi KFOR-ja), makedonske Vojske. Našli smo zanimiv spomenik, namenjen spominu na vstajo 1903.

Na poti nazaj, proti strugi je veliko polj pšenice, koruže, sončnic, tobaka. Raste vse, moraš le malo bolje pogledati, da ločiš kulturno rastje od plev. Slika mene na tobačnem polju: