Prosim vas, da me obiščete na novem naslovu:

blog.mozganostroj.com

Jupijej :D Hvala :)

Bil je vroč dan, v bolnici je čakala na pregled oči, med čakanjem je prestapljala z leve na desno in nazaj ob osameli misli na vse opravke, ki jo še čakajo v službi. Delati na visokem položaju (3. nadstropje) ni drekec pekec, niti ne mačji kašelj, zato osameli misli ni pustila odtavati nekam drugam, kjer ni problemov.

Končno je prišla na vrsto. Prijazen zdravnik (skorajda oksimoron, če dobro pomislim) jo je pregledal, še prej pa ji je prijazna medicinska sestra (v 98,9 % oksimoron) kanila kapljice v oči. Vsi, ki ste že kdaj imeli kakršenkoli korenitejši pregled za oči, ste bili deležni teh kapljic - kapljic, po katerih pregledovana in pregledana oseba do konca dneva ne vidi skoraj nič, po katerih se je potrebno izogibati svetlobi in po katerih marsikdo dobi glavobol (ker se med potjo domov zabije v kandelaber, a o tem kdaj drugič) :mrgreen:

Po pregledu so jo postavili pred vrata. Pogledala je levo. Nič pametnega. Samo obrisi. Pogledala je desno. Nič pametnega. Samo obrisi. Pogledala je dol. Nič pametnega. Samo obrisi. Preden je uspela pogledati še gor, jo je zmotilo ropotanje. Našpičila je ušesa (ni postavila ušes na špic, le pozorno je prisluhnila). Spet ropotanje. Pogledala je na uro. Megla. Kljub megli in nezmožnosti pogledati na uro je notranji čut ni varal. Napadla jo je namreč lakota in kruljenje njenega želodca se je odbijalo od sten bolnišničnega hodnika, med odbijanjem pridobivalo na glasnosti in na koncu zvenelo kot prestavljanje kovinskega zabojnika za smeti po pločevinasti podlagi. Nič kaj prijetno torej, niti ne akustično dovršeno, kaj šele uporabniku prijazno.

Misel, ki se je do maloprej ukvarjala z naprednimi ni-drekec-pekec službenimi problemi, je dobila novo zadolžitev. Razvoj strategije za premagovanje upora, organiziranega s strani prebavil. Z drugimi besedami: določitev lokacije za proces prehranjevanja. Še enostavneje: kam bi lahko šla (pregledovanka seveda) nekaj pojest. Najprej se je mimo misli sprehodil sendvič. Ne. Misel ga je zavrgla kot pokvarjen jogurt. Prekompliciran postopek (ne pozabimo, da je bila pregledovanka slepa kot kura): iskanje trgovine, iskanje oddelka s kruhom, nato še oddelka z mesninami, slepo prebijanje med policami do blagajne, otipavanje denarja itd. ipd. itn. Med sekundno nepazljivostjo misli se je zahrbtno prikradla druga misel, o kateri prej ni bilo ne duha ne sluha, naredila sovražni prevzem procesnih kapacitet in pregledovanki vsilila idejo, da bo šla darovati kri. Druga misel tega ni naredila iz človekoljubnih razlogov, ne! Po glavi (ali imajo misli glave?) ji je rojila le krajnska klobasa in priročnost rešitve: darovanje krvi -> krajnska klobasa -> sita pregledovanka. Na koncu koncev ima pregledovanka zelo rada krajnske klobase.

Zapustila je bolnišnico, še vedno oslepljena, a ne več kot kura, bolj kot slabovidni krt, sita, zadovoljna, ker je tako elegantno rešila problem lakote. Odtavala je v službo, na visok položaj, izvrševati rešitve, ki jih je v prvem delu zmlela njena prva misel. Med dajanjem krvi je namreč prva misel uspela obvladati drugo misel, da ji ne bi prišla na misel (ali mislim lahko pride kaj na misel?) še instant rešitev glede prevoza. Konec koncev, pregledovanka je bila v bolnišnici in bolnišnice uporabljajo reševalna vozila. Lahko bi recimo skočila pred eno izmed teh vozil in nato zahtevala prevoz domov.

Tole štorijo (ki je 100% resnična prigoda neke osebe) sem slišala danes med kosilom, ali natančneje med uživanjem juhe. Pri polnih ustih in nesprejemljivi zamisli, da bi jo katapultirala po mizi, oknu in drugih prisotnih, je udarila skozi nos. Fizika dela svoje.

Slovarček (za vsak slučaj, da ne bo kdo gundral):

• drekec pekec - v angl. piece of cake, v slovenščini tudi mačji kašelj; ker torta in kašelj nimata nič skupnega, si je bilo potrebno izbrati drugo, bolj čustveno in fiziološko obarvano besedno zvezo
• oksimoron - smiselni nesmisel oz. besedna zveza izključujočih se pojmov, npr. pravilno nepravilen, krvoločno jagnje, čistokrven mešanec, prijazna medicinska sestra, prijazen (in človeški) zdravnik, ipd.
• gundrati - pritoževati se, jamrati, tarnati

Če ste pričakovali bolj "turistične" verzije fotk (npr. znamenitosti, gasilske slike, poziranje), sem vas razočarala. Če ste pričakovali hudo umetniške fotke, sem vas razočarala. Če niste pričakovali nič, ste bili na boljšem. No, vsaj upam, da ste :mrgreen:

Vsaka dežela ima tisoče zgodb, nekatere so očitne, druge so skrite in vsak popotnik jih odkriva po svoje. Eni površno in površinsko, drugi globoko in globinsko, tretji pa blodimo nekje vmes :D

Upam, da vam bodo spodnje pike na i,j in š všeč :D in da vas bo zamikalo obiskati Finsko, deželo miljaužent jezer, brezovih gozdov in savn. Za začetek lahko preberete kakšno knjigo Arta Paasiline, definitivno priporočam Gozd obešenih lisic in Očarljivi skupinski samomor. Naj vas naslova ne odvrneta. Finci pod trdim oklepom skrivajo humoreskne prebliske, dobre duše in tu in tam utrujenost od promilov :D Če ne veste, kako bi otroku (v primeru, da kdo od vas pričakuje) dali ime, ne bo nič narobe, če bo Hanna, Anti ali Seppo :D Morda celo Mika ali Kimi :D

Zvita, ne me vprašat, če še vedno hranim kaj za konec :mrgreen: To je to :D

Brez skrbi, nekaj časa vam bom dala mir s fotkami in raje kako našvasala :mrgreen:

Želim vam prijetno, leno, ne preveč naporno sredo...

Od besed... k fotkam iz Helsinkov :D

Saj vem, da si pripisujem zasluge za nekaj, kar sploh nisem ušpičila in kar ne bi hotela ušpičiti, pa vseeno. Vsaj malo zadoščenje ob jezici, ker sem ravno spesnila tri huronsko smešne komentarje, ki jih nisem shranila :evil: Kdo mi bo verjel, da so bili res huronsko smešni? Ampak res so bili... res! Vsaj meni :mrgreen:

Bad to the bone:

Za začetek ena retrospektivna…

Zaspano četrtkovo jutro, dan pred odhodom v Helsinke in dan za predstavitev.

Čeprav je bil dan D, se mi ni vstajalo, oči se nikakor niso hotele odpreti, roka je sama iskala budilko na telefonu in jo prestavljala po 15 minut. Še bi spala, še… težke oči, kljub temu, da nisva ponočevala. Ali dnevovala. Ali kakorkoli bi to finsko ne-temó lahko imenoval.

Predstavitev je minila brez težav. Kljub temu imam vedno znova občutek, da nisem primerna za znanstvenico. Rada bi bila smešna, a obenem imam občutek, da smeh ne sodi v znanost. Ne moreš biti resen in hkrati smešen, prav tako se ne moreš smejati na račun toplogrednih plinov, ali pač? Je prdenje avstralskih ovc smešna zadeva? Imajo ozonske luknje in toplogredni plini kaj skupnega? In ne, nisem zavila s poti računalništva, samo o bodočih projektih sem razmišljala... na glas :mrgreen:

Tortica z gozdnimi sadeži je bila presenetljivo sočna in hudo dobra. Morda ne toliko presenetljiva, ker so me Finci že ob zadnjem obisku definitivno prepričali s svojimi marmeladami, ki so pregrešno dobre in pregrešno sadne – nikakor ne približki, ampak žlica sadja za prste oblizat. Sladoled z okusom po v pečici pečenih jabolkih me je presunil. Nekoč moram svojim gostom, ko bom goste sploh lahko imela, ponuditi pečena jabolka s cimetom, vaniljo in morda zdrobljenim biskvitom… pečeno v pečici in kot spomin na Finsko, njena jezera in njene brezove gozdove. Jabolka in breze nimajo nič skupnega, ne vonja, ne okusa, ne videza, le moj spomin – eden izmed lepših tule. Sužnja vanilje kupim kekse z vaniljo v upanju, da se jim bom lahko uprla. Skoraj mi uspeva. Čeprav je čez slabo uro večerja, si ne morem pomagati, da si ne bi enega ali dveh privoščila. Kar je nekaterim cigaret, je meni keks z vaniljo. Jyväshyvä Paussi Vanilja. Fenomenalno dobri keksi in jaz moram nehati.

Image via Wikipedia

Včeraj so naši študentje (vsaka čast jim) organizirali zelo zanimiv in zabaven večer. Igral se je ping-pong in to na faksu! Zastopane so bile vse tri kaste (tisti zgoraj, mi vmes in študenti). :mrgreen:

Zapomnila sem si izjavo večera... Pogovor je tekel o Japonski in o prebivalcih Daljnega vzhoda nasploh, nakar eden izmed študentov izjavi:"Ali ti... poševnooki... vidijo sliko v formatu 16:9?" :mrgreen:

Lušno je bilo in zabavno. Upam, da še kdaj :D

Verjetno je še v mislih prebavljala vse dobrote od kosila.

Image by Pscitticine via Flickr

Vsi tisti, ki imate doma ljubke živali pasme hrčki in/ali bele miši, jim nikakor ne smete kupiti kolesa za rekreacijo. Po pričevanjih očividcev se hrčoni in mišoni namreč nabildajo, postanejo agresivni in vam kmalu več ne pustijo spati, saj kolo vrtijo dneve in noči, ob sončnem in deževnem vremenu, v vročini in mrazu in kadarkoli vmes. Iz ljubkih živalic nastanejo prave male pošasti, ki grizejo tudi svoje lastnike. Nato vam zasedejo stanovanje, prevzamejo punco (v primeru da jo imate) in zatem še službo.

Problem se da rešiti samo tako, da si omislite pitona. Ampak... Lahko se zgodi, da piton ponoči poje vas. Žal so to lahko stranski učinki rešitve.

Za ostale sem dodala še nekaj drugih živali, ki jih pri nas ne vidimo... no, vsaj jaz jih ne, kljub vsej svoji domišljiji ;)

Koala v najbolj divji akciji...

Sledi meni najljubša žival, s katero se večkrat kar poistovetim. Predstavljam vam... tasmanskega vraga.

Kakaduja (celo jato) sem našla v parku sredi Sydneya. Izjemno vreščeča in prepirljiva bitja.

Na spodnji sliki ni potepuški pes, pač pa divji pes dingo, ki sem ga uspela slikati na peščenem Fraserjevem otoku (Fraser Island). V gobcu nima hamburgerja iz McDonaldsa, ampak crknjeno ribo, ki jo je našel(-la) na obali...

Krokodilov v naravi na žalost (ali srečo) nisem videla, sem ga pa uspela najti v vodnem svetu v Sydneyu. Pazljivo! Ne mu gledat v oči, ker bo začutil, če ste slučajno najšibkejši člen. Krokodili in morski psi imajo zelo radi najšibkejše člene :D

Šarku (morskemu psu) sem prav tako prišla najbližje le v umetnem vodnem svetu, kjer sem se sprehajala pod njim, želvami, mantami in celo goro rib. Na žalost zaradi slabih svetlobnih pogojev nisem uspela narediti nobene dobre fotke drugih beštij...

Tudi vombata ne smem izpustiti. Srednje veliki, okrogli, asocialni, samotarski... Temu spodaj je ime James in živi v zavetišču.

Bilo bi naravnost nesramno od mene pozabiti na emuje. Ne emote, emuje! Čudni ptiči, sicer podobni nojem, a že kar malo grozljivi...

Za grand finale sem prihranila spodnjega ptička, ki sem ga tri dni lovila v objektiv in ga na koncu bolj ali manj uspešno tudi ovekovečila... in ne, nato ga nisem pojedla.

Volk(ec) & Morfej, a bo dovolj za danes? ;) :mrgreen:

Na Tadejevo željo dodajam še lamo z vesoljskimi očmi.

Za vse, ki imate še posebej radi radi eksotiko, albino kenguru...

Image via Wikipedia

Ljudje, odkrila sem, da sem do malo prej celi dve uri prenašala slepega potnika. Mušico. Na sredi čela :D

Potem se pa čudim, da se mi smejijo :mrgreen:

Tako je življenje, ki ni štrudl, je pa mušičji raj :D

P.S.: Že dva tedna sem pod nenehnimi terorističnimi udari mušic. Najdejo me, kamorkoli grem. Zdaj, ali sem kakec, ali pa je nekaj narobe s tem svetom :D

Skrivnostna Brkica se je skrivala pred tajnimi agenti z Ray Ban špegli, ki so jo zasledovali, odkar je pobegnila iz ustanove Št-a-lá.

Ko je videla, da nima kam pobegniti, je vdano zrla usodi z Ray Ban špegli v oči. Kar videla je, kako so jo agenti spravili v onostranstvo... a smo jo rešili! Hoteli smo jo celo obdržati...

... a je naša pEsika vložila VETO.

Skušali smo jo celo podkupiti! Žal neuspešno.

Črna lepotica je poskusila zbežati v ilegalo, a so jo dobili in odnesli nazaj v ustanovo Št-a-lá.

Napet dan bo, vam povem! Če se je že zjutraj tako napeto začelo... :mrgreen:

P.S.: letošnjega maja je uradno konec :mrgreen:

Image via Wikipedia

Verižne reakcije so zanimiv pojav. Malenkost sproži drugo malenkost sproži tretjo malenkost sproži četrto itd. Današnja je bila sledeča...

Sparki (moj dedc) je ugotovil, da ima kaput/hin/finito verigo na motorju. Zato sva se odpeljala proti Grazu. Na poti med Pesnico in Šentiljem sva pri prvem prečkanju železniške proge poskočila. Kar me je razveselilo in nasmejalo, ker na tem mestu vedno poskočiva. Tudi z avtom. V Grazu sva nabavila verigo. Potem sva ugotovila, da potrebujeva še orodje. Nabavila sva še orodje za montažo verige. Nakar sva modro ugotovila, da potrebujeva še krtačke za čiščenje verige. Nabavila sva tudi krtačke. Med iskanjem spreja za mazanje verige sem zagledala zanimive majice. In kupila dve majici. Na eni piše Meine Kurven sind die Schärfsten :D Druga (takisto črne barve) je potiskana z ljubkimi mrtvaškimi glavami roza barve :D
Na poti domov sva spet poskočila, kar me je še dodatno spravilo v dobro voljo in mi dalo povod za jutrišnjo bedarijo. Majici sem oprala in če bo vse po sreči, bom imela ta-ovinkasto jutri za hec oblečeno v službo :mrgreen: Me zanima, če bo kdo opazil (ne vem, koliko znajo nemško) :D Med čakanjem, da se majica posuši, sem imela čas pokomentirati po deviantartu in ugotoviti:če bi si Rdeči baron raje omislil tricikel namesto letala, bi bil morda še danes živ. Tako pa... :mrgreen: Ker se še ne bi rada pridružila Rdečemu baronu, grem spat, saj bo kmalu spet polnoč. In mali ogri definitivno potrebujejo lepotni spanec :D

Naj vaše verižne reakcije tečejo gladko vsaj to noč :mrgreen:

Danes sem se pasla. V gozdnih jagodah. Mleka ne bo :mrgreen:

Prej sem odkolesarila na vurberški klanec, da sem se lahko potem spustila nazaj dol po njem. Žal je šlo le 50 km/h, ker sem imela veter direkt v obraz. Porkamizerija veter, zakaj sem se matrala?! :)

Ta teden ni mrknil noben kurji ležeči škif. Danes je imel Pepi svoj dan. Na levi strani ceste traktor s puhalnikom, vzporedno na desni parkiran avto, jaz pa vmes s 35 km/h proti ovinku. Kurji ležeči škifi so na srečo že spali.

Pogovarjala sem se z Wilsonom. Bilo je zanimivo. Upam, da še kdaj... Na svetlobi so stvari drugačne kot v domišljiji. Kdo bi si mislil :???:

V soboto delam. Mogoče bo še pestro.

V juniju grem pogledat na Finsko, kako je kaj v gozdu obešenih lisic in če so depresivni združeni ubožci že naredili očarljivi skupinski samomor. Če vam nič ni jasno, vprašajte v knjižnici po knjigah Arta Paasiline.

Morfeju bom priskrbela (zdizajnirala) fanovsko majico v stilu I & špricer. Kmalu.

Odkritost lahko pomeni tudi, da nekdo spi brez deke.

Danes mi ni več za hece, ker sem že malo utrujena.

Mislim, da bo nekoč konec sveta. Črno bo, grmelo bo in klik! nas ne bo več.

Umrla bom. Ne še zdaj. Enkrat.

Pepi živi ob cesti, po kateri poteka ves promet na naš konček Slovenije bogu za koleni. Po tej cesti vozi avtobus in se vozimo navadni smrtniki, ki smo manjši od avtobusa. Vozijo tudi traktorji, mopedi, motorji, kolesa in tovornjaki. Dejstvo je, da je pri Pepiju cesta tako ozka, da se morata dve vozili srečati zelo previdno. Skratka, ni dobro niti ne priporočljivo prehitro peljati. Poleg tega včasih Pepi pusti pol traktorja na cesti, kar še dodatno zmanjša manevrski in navigacijski prostor. V glavnem, tudi če bi hoteli, se mimo Pepija načeloma ne vozi (pre)hitro.

Pepi ima psa, ki mu bomo rekli kar Floki. Majhnega črno-belega mešančka, ki ob poletnih dnevih spi na cesti. Tako je, kar na asfaltu zaspi, ker je topel. Floki je ves dan na prostosti, ima tudi pasjo utico in senik, kamor bi lahko šel spat. Vendar Floki spi na cesti. Floki je že star, kar pomeni samo, da pri nas na vasi ne vozimo preko živali, tudi če sedijo,čepijo ali spijo na cesti. Flokija vsi poznamo in njegova že skoraj častitiljiva starost je zavidanja vredna, ne samo pri njegovih pasjih vrstnikih, ki že preganjajo mačke po pasjih nebesih, ampak tudi pri ljudeh... Seveda, če se pasja leta preračunajo v človeška :lol:

Poglejmo še enkrat trenutno situacijo: imamo ozko cesto, občasno parkiran traktor na cesti, Flokija, ki redno spi na cesti in nas, ki se vsakodnevno vozimo mimo.

Zdaj pride preobrat. Naš Pepi je modro ugotovil, da se ljudje še vedno vozijo prehitro (?!?) in da mora ukrepati. Ker je cesta občinska in je potrebno za karkoli v zvezi s prometom najprej zaprositi, nato čakati in čakati, na koncu pa še malo čakati, se je odločil ukrepati na lastno pest.

Brihta Pepi si je omislil ležeče policaje. Pazite! To niso navadni ležeči policaji, kot jih je možno videti po mestih, primestjih, zaselkih in še kje. Ne. Pepi si je omislil POSEBNE ležeče policaje. Reče se jim kurji ležeči policaji. Ne norčujem se iz policajev, še najmanj iz ležečih! Berite dalje, če hočete, da vam bo bolj jasno...

Kurji ležeči policaji so kokoške in petelin, ki se pasejo... kje? Točno. Ob levem in desnem robu ceste, na najbolj ozkem delu, med psom in traktorjem. Tako. Kakšno vezo imajo kokoši in ležeči policaji? Čisto enostavno. Spomnimo se, kaj je značilno za kokoši. Verjetno se spomnite "letaš naokoli brezglavo kot kokoš"? In "ne tekaj čez cesto kot kura"? Ja, to je to. Kokoške rade tekajo čez cesto in to ravno takrat, ko misliš, da si že mimo nevarnosti. Potem pa BUM! in perje! in kokodajsanje! in katastrofa!

Nekoč smo povprašali Pepija: "Pepi, zakaj imaš ob cesti kokoši?"
Pepi je modro odgovoril: "Moje kokoši so namesto ležečih policajev. Vsakdo, ki jih vidi, pelje počasi."

Voila. Bili ste priča pravi posebni vaški modrosti.

Med pripovedovanjem ni poginila nobena kokoška, zna biti, da bo na poti domov.

Ta objava je v spomin vsem kokoškam, ki so za Pepija darovale svoje kokošje življenje.

P.S. Če z motorjem ali kolesom povoziš kokoš, ni niti malo zabavno. Izvedeš lahko pirueto, salto mortale in perpetum mobile kotaljenje.

P.P.S.: Če bom s kolesom padla zaradi kurjih ležečih policajev, bom najprej vsem kokoškam zavila vratove, nato pa še Pepiju. Kar tako, iz usmiljenja. Če bom seveda nezgodo preživela brez večjih poškodb.

P.P.P.S.: Izogibajte se takim posebnežem, ker vas lahko okužijo?!

Zdaj mi je žal, da sem šla po tisti poti, mimo tistega grma. Vem pa, če ne bi šla tam, bi me pričakal kje drugje. Najino srečanje je bilo vnaprej predvideno, a me je vseeno uspelo presenetiti. Nemarnež me je pričakal v zasedi...

Tega ti nikdar ne odpustim, mrcina nesramna. Čakal si me, da sem nič hudega sluteč pricapljala mimo, upajoč na lepo doživetje. Ti pa si me čakal, vedel si, da se bom ustrašila. Nič ti ni bilo mar.

Naslednjič bom JAZ pričakala TEBE v tako nemarno nesramni zasedi. Presneti mnogonožec, zaradi tebe mi še zdaj srce prehitro bije.

Pajek je preživel, jaz tudi, tudi strahu ni bilo potrebno izvažati. Zgoraj umetno ustvarjena dramatičnost je potrebna zaradi boljšega efekta učinka slike na morebitnega bralca :lol:

Med pisanjem tega prispevka in med lazenjem po šipkovem grmu ni bila poškodovana nobena žival. Tudi jaz ne, Majhna Velika Lomasteča Žival :mrgreen:

Ko je bil bog še mali pubec, jaz pa mala deklina, sem morala vsak drugi dan k sosedu po mleko...

V trgovinah se je takrat mleko kupovalo v vrečkah, deklina pa ga je nosila domov v plehnati kanglici; kasneje, ko jo je mama modernizirala, je dobila celo plastično kanglico s pokrovom. Po mleko je hodila zvečer, nikoli pred pol sedmo in nikoli po pol osmi; od pol sedme naprej so namreč že imeli mleko namolženo. Kratko obdobje je hodila po mleko skupaj s sosedo (taisto iz prejšnje objave), a večino časa sama. Kot deklinčiki se ji je petnajst minutna hoja do soseda zdela strašansko dolga. Najprej v hrib, nato daljši kos po glavni cesti, kjer vozi celo avtobus, do sosedov, tam je prevzela mleko, nato spet daljši kos po glavni cesti in po hribu navzdol. Mladi umi so strašno kreativni, sploh če jim je vsakodnevno (ali vsako-drugo-dnevno) petnajstminutno opravilo huda muka, na katero se je bilo potrebno umsko pripravljati skoraj ves dan, ali vsaj ves popoldan.

"Moram danes po mleko?"
"Ja, moraš…"
"Bi šla danes ti?"
"Ne bodi smešna. Vzemi kanglico, ura je pol sedem."

Pol sedmih je bila strašansko nerodna ura. Zakaj? Ob pol sedmih se je pričel Night Rider (Michael Knight in njegov avto K.I.T.T.), kasneje, ko se je Night Rider izpel, je bil na vrsti MacGyver. Oboje na ORF 1 (domače Avstrija Ena) in kateregakoli od delov je bil greh izpustiti. Če je deklina šla od doma deset minut prej, ji ni koristilo, ker je morala čakati pri sosedu. Redko se je zgodilo, da bi do pol sedmih že podojili pomolzli. V najboljšem primeru je zamudila 10 minut nanizanke, v najslabšem primeru je ujela le zadnjih 5 do 7 minut :(

Potrebno je poudariti, da dileme glede tega, kdo bo šel po mleko, ni bilo. Deklina je bila edinka in je še vedno edinka. Če edincem ni potrebno deliti igrač z drugimi, tudi dela in opravkov ne morejo deliti z drugimi.

Ker deklinčika ni mogla deliti svoje obveznosti, je bila prisiljena razmišljati, kako bi skrajšala čas hoje po mleko, da ne bi zamudila preveč dogajanja v nanizanki. Nekajkrat je poskusila iti po mleko s kolesom, vendar so se skoraj vsi poskusi klavrno končali. Tako ali drugače je iz kanglice (plastične posode) steklo najmanj za kozarec mleka. Včasih je razlila celo kanglico. Verjetno ni potrebno pojasnjevati, da deklinina mama ni bila navdušena nad takšnimi izgubami. Kolo je bilo prepovedano odsvetovano.

Poskusila je z uvedbo bližnjice preko hriba. Ustaljena pot v hrib je bila asfaltirana, medtem ko je bila bližnjica travnata in polna blatnih pasti, še posebej v mokrem vremenu. Ko se je deklina nekajkrat zaporedoma vrgla na hrbet in po sebi polila celo kanglo mleka (1,5 do 2 litra), je bila tudi uporaba bližnjice prepovedana odsvetovana.

Žal je deklina od teh klavrnih poskusov naprej redno zamujala vsak drugi del nanizanke. Mama se sploh ni zavedala, kake duševne posledice bo to imelo za njeno hči. Hči še danes ne more preboleti, da ni videla, kako je MacGyver vsak drugi dan rešil svet, medtem ko je sama hodila po mleko.

Kruta je bila usoda nas (napol) kmečkih deklin…

Še slovarček za tiste, ki morebiti katere od pogovornih besed niste razumeli:

• pubec = fantič, fant
• deklina = deklica, dekle
• deklinčika = dekletce
• kangla = običajno nekoliko višja kovinska posoda, v kateri se je nosilo mleko

Oprosti šmentana muha, ampak zdaj bo po tebi... Sama si klicala nesrečo.

Sploh ne vem, od kod se je vzela? :???:

Danes ob 11.00 je prva runda psihološkega boksa:

Sparkica vs. Vrh Računalništva (profesorji in asistenti).

Držite pesti (roke, noge, repi, ušesa, nosovi, vse šteje)! Boj ne bo pravičen (1:mnogo), vendar se pri nas puška, pištola in nož ne vržejo v koruzo ob prvem dimu. V koruzo se lahko gre kvečjemu (v sili) početi kaj drugega :lol:

Če hočete zaslužiti: stave pobirajo na vogalu Strossmayerjeve in Koroške :mrgreen:

Posodobitev: 13:20 prva runda končana.
Zmagovalec: Sparkica.

Vsi, ki ste vplačali zneske in stavili name, lahko računate na izplačilo enkrat leta gospodovega VNajbližjiPrihodnostiČeNeBoPrejKonecSveta :lol:

Hvala. Zdaj lahko nehate držati pesti :mrgreen:

Nekateri so v oči bodeči zaradi kompleksnosti, pregrešne preprostosti črt na pravem mestu, (na)vdihnjene sporočilnosti ali le barvnega spektra, ki poboža oči nas, ki znamo v graffitih videti tudi umetnost. Drugi so navadne čačke, ki ne sodijo niti na kante za smeti in bodejo v oči, ker so tako brezvezno vandalski, da glava boli. Ku*, pi* in še kaj, črgoljenje po sveži steni samo zato, da se počrgoli in da ni več prazna? No ja... takim ne bi škodil kak tečaj risanja grafitov :mrgreen:

Ste vedeli, da graffiti izhajajo že iz antičnih (rimskih in grških časov)? A da ne? Zakaj pa ne uporabite googla? :) Če se internet ne laže (včasih se, včasih se ne), izhajajo graffiti iz prask, vreznin ali drugih znamenj na hrbtni strani kovancev za označevanje lastnine. Ne vem, kaj so naredili v primeru, da je denar legalno zamenjal lastnika :mrgreen: Hm... spet drugje sem našla informacijo, da ime izhaja iz oznak in vreznin na skultpurah in ruševinah... Kakorkoli... Nekaj o sodobnejši zgodovini graffitov (sploh ameriški) je mogoče prebrati na spletni strani @149st ali na Wikipedii (ne mislim prevajati :mrgreen: ).

Kaj si lahko danes predstavljamo pod besedo graffit (v oklepajih so navedeni stereotipni prebivalci mesta)?

• To so same čičke-čačke, uničevanje javne lastnine! (starejši prebivalec mesta, ki so mu vandali poleg stene, kante za smeti in vrat poškropili še copate)
• Kul stara! Pa to je ono! Kewl! (adolescent na vrhuncu metanja)
• Ne vem, se ne zanimam za to! (wannabe posh in/ali wannabe hudi brezvestni poslovnež)
• Dihanje umetnikov ulice in oživljanje sivine praznih zidov (Sparkica)

Ko sem poguglala (ja, ta beseda je že v besednjaku nove slovenščine, ne pa še v SSKJ - žal Buba zadnjič nisi bil prvi) graffite, sem dobila naslednjo definicijo, ki mi je še posebej všeč:

"...katerokoli spontano in neavtorizirano pisanje in risanje na zidove, vozila in druga javna mesta. Običajno je obscene ali politične narave, vendar z veliko mero humorja, lahko vsebuje tudi modrost."

Grafiti lahko nastopajo v različnih podobah: od risb do besed (in vsega vmes, pa še kaj zraven) in se smatrajo kot nelegalen vandalizem, če se jih pleska grafita brez dovoljenja lastnikov površine, na katero se grafita. Kje je pa potem adrenalin? :mrgreen:

Prosim, ne me (zdaj) napadati, da ne spoštujem kulture, tradicije in zgodovine mesta... graffitarji bi res lahko pokazali malo razumevanja in osveščenosti, preden 'napadejo' kulturne spomenike, obnovljene fasade hiš, na katere graffiti ne sodijo :???: V bistvu se takih stavb običajno lotijo navadni vandali, šmrklji in wannabe graffitarji, ki jim marsikatera stvar v življenju ni (in verjetno tudi ne bo) jasna :twisted: Če bi kakšnega dobila pri delu, bi mu ušesa zapentljala :lol: Dovolj bentenja, gremo naprej...

V nekaterih mestih (npr. v angleškem Birminghamu ) prirejajo prava (legalna) tekmovanja v graffitanju, imajo določene legalne cone graffitanja (jih imamo pri nas v Sloveniji tudi?), nekateri graffitarji služijo dinerose s puščanjem svojih sledi naokoli, spet drugje jih preganjajo kot leglo kriminalcev... v glavnem, življenje graffitarja zna biti pestro :)

Če želite biti kot oni graffitar vsaj za minuto, se lahko preizkusite Graffiti kreatorju. Brez skrbi, zaradi tega vas nihče ne bo preganjal :mrgreen:

Poleti 2003 (uf, kje je že to) sem pofotkala nekaj grafitov v centru Maribora. Nekateri so še danes, druge so žal že premalali, tretje pa na srečo :wink: Morda bom zdaj te dni (ko se za trenutek znebim pritiska zaradi Njega) prehodila mesto in pogledala, kaj graffita po mestu v 2008 :wink:

Ostale zanimive povezave

• Grafiti po svetu (tudi v Sloveniji)
• Dilema: graffiti umetnost ali zločin

Vsi spodnji grafiti so avtorsko delo (vsaj meni) neznanih graffitarjev. Tako globoko v graffitarski sceni spet nisem, da bi bila z njimi že na ti :mrgreen: Če se kdo spozna oz. kdo koga spozna in če želi imeti objavljeno ime zraven svojega graffita... naj pusti komentar :)

Tudi ostali lahko pustite kak komentar :) Kakšno je vaše mnenje o graffitih? Ste že kdaj kakega nagraffitali? Pa bi ga radi? :mrgreen: Jaz bi ga rada :)

:idea: IDEJA: Lahko naredimo graffiti transverzalo (hvala Zvita za navdih! :wink: ): objavimo graffite iz mest, kjer se pač nahajamo, in se povežemo, potem pa živimo happily ever after :mrgreen:

Ker je Zvita opisala nekaj cvetk s travnika Ljudi iz pi*ke materine in ker je mislila, da se meni vedno samo smeje (no ja, skoraj vedno pa res), sem se odločila predstaviti en ali dva vpogleda v našo vaško kroniko.

Vas (ves, selo, village, Dorf, aldea) je Mikrokozmos, mali Svet, v katerem se dogaja dobro in slabo, veselo in žalostno, komično in tragično, pa še cel kup bedarij na kvadrat. Mestjanarji (ljubkovalni vzdevek za prebivalce v mestnih blokih) pol tolko ne doživijo, vsaj mikroskopskih stvari, kot se dogodi običnemu seljaku ali vaščanu :)

Pri nas na vasi se (skoraj) vedno ve, katera krava (dvo- ali večnožna) bo povrgla, kdo je bil bik (dvo- ali večnožni), ki je daroval osnovno sestavino. Tako pač je in nič drugače. Mene te stvari običajno zaobidejo, ker kot netipična vaščanka ne sedim vsak dan po tri ure na oknu in ne opazujem vse kravc in bikcev, ki gredo mimo. Tudi ne hodim na tržnico in ne počakam sosede, ki pride z avtobusa samo zato, da bi izvedela kdo kaj komu zakaj in kako. Pač ne :) Na mojo žalost (ali nesrečno informiranost) uspem ob enkratnem obisku avtobusa izvedeti vse za nazaj in naprej. Oh ta nesrečna globalizacija :mrgreen:

Zadnjič enkrat sva z očetom premlevala, koliko starejših moških (60+) še imamo v naši in najbližjih vaseh. Ugotovila sva, da bore malo. Naštela sva jih dvanajst (!), ki so se na tak ali drugačen način obesili, tri je pobrala pijača, dva rak. Krasna statistika, sploh tista s štrikom. Zdaj se pa sprašujem, kaj je botrovalo popularnosti štrikovja? Babnce ali kaj drugega?

Pred leti smo imeli pri sosedih diskač-wannabe, ko pretepi, vpitje, lomastenje in dirjanje z avtomobili po naši ubogi vaški stezici ni bilo nič eksotičnega. Psi lajajo, karavana pa gre naprej :mrgreen:

Najbolj smešno pri vsej stvari je, da občasno na avtobusu vidim (10 let mlajšo) sosedo, s katero tu in tam spregovoriva kakšno besedo, nisem pa vedela njenega imena (je priseljenka zadnjih x let) ... zadnjič pa sem jo našla na Facebooku :lol: Svašta. Našo vas sva povzdignili v informacijsko dobo.

Zvita, vidiš, tudi mi smo v v pi*ki materini, le da je druga :lol:

Naslednjič v Vaških kronikah o multinacionalni razširitvi naše vasi bogu za koleni...

Začelo se je z zanimivim blogersko-neblogerskim "hej ho hej ho, mi v hribček zdaj gremo" izletom do Bohorskih slapov (kodno ime Zbor Vršacev) z Bubo Švabom, Piko in MaMlazom in mojo malenkostjo (kar se blogerske zasedbe tiče) ter Bubovo Bubo in mojim Sparkijem (kar se neblogerske zasedbe tiče). Bilo je kratko ali sladko: pojedli smo dve čokoladi, videli dva slapova, videli Bubo v celem spektru fotografskih akcij, zvedeli marsikaj poučnega o toploti (hvala!) in zaključili z odo Chucku Norissu in Rambu (to je bil hec :lol: ). Upam, da še kdaj! :lol:

Nadaljevanje je bilo še pestrejše (vsaj adrenalinsko). Nepredvidljivemu makedamu je sledila nezgoda (moja prva motoristična nesreča, na srečo zelo blaga), kjer je moj gleženj na sestanku z zemljo in motorjem dejal, da ima tega sestanka dovolj in da si gre enega zvit. In je zvinjen. Tek za nekaj časa odpade, hodim kot Krjavljelj, kar pa ne pomeni, da mora moje pisanje tule krevsati le na eno nogo. Lahko kar na obe :mrgreen:

Hej ho hej ho hej ho, v hribček zdaj gremo...

Mamlaz v elementu. Poskrbel je za razmigovanje naših trebušnih mišic :lol:

Da ne bom dolgovezila (prepozno, sem že začela)...

Danes sem imela že zjutraj nekaj hudo pregrešnih misli:

• zjutraj prestavit radijsko postajo (antiswinger dejanje),
• vpiti po mestu "wicked are what wicked do" in naključne nesimpatične mimoidoče mahniti s torbo,
• pofotkati ljubek grafit, ki me spravi v romantični mood, ko grem mimo njega,
• prenehati pisati blog, če ne bi bilo do petih popoldan nobenega komentarja (hvala ti Zvita, na žalost si rešila blog; še boste trpeli, če boste hoteli :???: ),
• napisati tale seznam pregrešnih misli.

Kaj od zgornjega mi je dejansko uspelo? Pa poglejmo:

• prestavila sem radijsko postajo in po začetnem ugovarjanju je ostala prestavljena celo do maloprej (juhu!),
• "wicked are what wicked do" sem vpila samo v glavi in zato sama sebe parkrat prav pošteno mahnila s torbo po glavi (tole zdaj pišem z narekom, ker imam roke zvezane na hrbtu),
• grafit sem pofotkala, sliko bom objavila kasneje, ko mi odvežejo roke,
• bloga nisem prenehala pisati (živi dokaz so te besede), ker je Zvita rešila moj svet in ugnobila vašega,
• napisala sem zgornji seznam in še tega, ker imam rada sezname (tako jasni in glasni so, pa še tile krogeci spredaj so mi všeč - sploh niso krogeci?!).

To je vse za zdaj, kmalu serviram še obljubljen golaž. Špecjaln golaž. Še posode ne bo treba zanj :mrgreen:

Roke so že odvezane: