Hokejski pretepi so sestavni del hokeja. Čeprav nekako ne sodijo v fairplay nobenega drugega športa pa so v hokeju nekako dovoljeni oziroma včasih celo zaželjeni. Kljub temu tudi tukaj veljajo določena pravila fair borbe na ledu. Da so hokejski pretepi tudi zelo zaželjeni med gledalci priča tudi podatek o izjemno dobro obiskani spletni strani, ki je namenjena izključno hokejskim pretepom. Spletna stran je med top 400 največji športnimi stranmi na svetuNa strani hokejskih pretepov so zbrani vsi najboljši boji na ledu, gledalci pa lahko glasujejo za svojega favorita in še marsikaj. Bomo kak tak šov videli tudi na slovenskem ledu v prihodnji sezoni EBEL lige?

jak to mówią - sport nie dla panienek :)
źródło:
e-hokej.pl

Tudi sam sem proti Olimpiji v svoji mladinski košarkarski karieri odigral nekaj svojih najboljših tekem, a smo vse po vrsti izgubili, največkrat z občutno razliko. Zato vem, kako lahko je dobro igrati proti močnejši ekipi, kjer nimaš ničesar izgubiti in kjer te nasprotnik ne vzame povsem zares, kjer ne igra na vso moč. Ni živčnosti in pritiskov. Sproščen si in lahko daš marsikaj od sebe.

Potem pridejo pa tekme, ki jih moraš dobiti, tekme, kjer se pokaže resnični karakter ekipe, posameznika, tudi stroke, če hočete. O tem je bilo napisanega in rečenega že res ogromno, zato ne bom filozofiral naprej.

Sam bi dodal le to, da si po vsem tem želim le tega, da bi naposled prenehali opevati poraze z 1:5 in dobro upiranje nasprotniku.

V dobro športnikov. V tem primeru hokejistov. 

Najbrž vsi dobro veste, kako se je vse skupaj začelo, a naj vseeno na kratko obnovim zgodbo. Nekega aprila davnega leta 2008 se je Gorenjcem nenadoma zmešalo in so napovedali organizacijo Olimpijskih iger. Sprva jih nismo jemali resno, saj smo si mislili, da bodo po napovedani in kar 100 tisoč evrih vredni raziskavi vendarle ugotovili, da je sejanje soli pač butalsko dejanje. A ne le, da so Gorenjci raziskovo o sejanju soli drago plačali. Izsledki tiste skrivnostne raziskave so jih celo opogumili, da so se odločili resno spustiti v boj za organizacijo Olimpijskih iger.

Po letu 2010 so se potem vse normalne države ena za drugo začele otepati organizacij velikih športnih prireditev, saj so le-ta prerasla razumne okvire, zagotavljanje varnosti tekmovalcev in obiskovalcev pa je postalo ob paranoičnih ameriških varnostnih standardih popolnoma neizvedljivo dejanje. Poleg tega se je s komercializacijo že takrat počasi izgubljal olimpijski duh, stroški organizacije pa so bili že leta 2012 takšni, da jih ni bilo možno povrniti. Ko so leta 2012 od svoje kandidature zaradi politične krize odstopili v Kazahstanu, so nesrečni Gorenjci ostali edini kandidati za organizacijo zimskih OI 2018.

Letos sem ob dvajseti obletnici napovedi kandidature prvič po letu 2008 obiskal Gorenjsko, tisto prelepo deželo, kamor sem v svoji mladosti redno zahajal, da bi užival v njenih neprecenljivih naravnih lepotah. Bohinjsko jezero je bilo takorekoč moj drugi dom. Hiška Erika v Ukancu je bila v lasti maminega podjetja in tja smo hodili pozimi in poleti, pričakovali smo Nova leta, v najstniških letih smo imeli tam nepozabne žure, kasneje sem si v njej privoščil kak romantičen vikend. Še marca 2008 smo imeli, verjeli ali ne, ob Bohinjskem jezeru prijetno družinsko srečanje.

Gorenjska, ki je danes ob Kosovu edina evropska pokrajina pod popolnim protektoratom Združenih narodov in je edini košček Evrope zunaj schengenskega mejnega režima, se je že konec leta 2008, takoj po objavljenih rezultatih raziskave, ki so na presenečenje vseh Gorenjsko kandidaturo predstavili kot realno, spremenila v ogromno gradbišče. Potrebno je bilo zgraditi veliko večino športnih objektov potrebnih za tako veliko manifestacijo, potrebno je bilo zgraditi celo olimpijsko vas, potrebno je bilo končno dokončati avtocestno povezavo med Jesenicami in Ljubljano. Ciniki so že takrat dejali, da so slovenski gradbeniki do leta 2018 sposobni dokončati le pediatrično kliniko. Ciniki so že takrat radi pripomnili, da bodo šparovni Gorenjci težko vrgli skozi okno kupe denarja potrebnega za dokončanje gradnje dvorane za hitrostno drsanje ali zloglasne smukaške proge. Zaradi nje so se namreč Gorenjci spravili višati svoje najvišje ležeče smučišče za dodatnih 500 metrov nadmorske višine in so iz doline nekaj let na vrh Kanina nosili zemljo in kamenje.

Že v začetku leta 2009 pa se je izkazalo, da so imeli ciniki zelo prav. Že takrat se je namreč med nesojenimi organizatorji Olimpijskih iger, gradbenim lobijem, ki se je uspešno rekonstruiral po aferi Čista lopata, lokalnimi politiki z zasebnimi interesi in nasprotniki kandidature vnela prava mala vojna, ki je z vsakim novim gradbiščem postajala vse bolj resna in krvava. Končno pa je zavrelo ob znani 'bitki za bob stezo', ko so padle tudi prve žrtve. To je bilo 21. junija leta 2009.

Dokončno so se stvari izmaknile kontroli konec leta 2011, ko so zaradi številnih aneksov, lokalno-političnih malverzacij in drugih podobnih sleparijah vpletenih predvideni stroški narasli za neverjetnih 374 odstotkov. Država Slovenija se je odločila umakniti iz projekta, ki bi Gorenjsko po takratnih raziskavah in napovedih pri Evropski banki zadolžil do leta 2132. Gorenjci so bili nad dejanjem Republike Slovenije tako ogorčeni, da so se odločili za samostojnost in kot prvi v Evropi izkoristili tisti del ustave EU potrjene nekaj mesecev pred tem, ki je v členu 1172 vključeval slavni amandma pod šifro 'Kosovo republika'. 26. decembra leta 2011 so Gorenjci razglasili svojo olimpijsko samostojnost, EU pa jih je že 27. decembra uvrstil na sam vrh lestvice najbolj zadolženih držav na svetu.

Kmalu je bilo jasno, da lahko Gorenjce iz njihove utopije reši le Kazahstan, ki se je v želji po promociji, ki bi ga v svetu predstavila v drugačni luči kot so ga prikazovali popularni filmi o Boratu, po vrsti odločal za najrazličnejše kandidature, od olimpijskih iger do svetovnega prvenstva v kegljanju. A ko se je leta 2012, za potrebe svojega najnovejšega filma, Sasha Baron Cohen alias Borat kandidiral za predsednika Kazahstana in prepričljivo zmagal, je Kazahstan zajela velika politična kriza in njihova kandidatura je neslavno propadla.

Gorenjci so bili takrat že tako zadolženi pri Evropski banki, da so bili kot edini preostali kandidati prisiljeni podpisati znameniti Blejski sporazum. Ta je določal, da v kolikor Gorenjci do leta 2018 ne uspejo dokončati vseh potrebnih objektov in izpeljati organizacijo Olimpijskih iger ter tako povrniti del svojega dolga, cela Gorenjska nemudoma postane last Evropske banke, ki lahko z njo razpolaga izključno glede na lastne interese.

Konec leta 2015 je bilo ob nepričakovani upokojitvi Ivana Zidarja dokončno jasno, da SCT ne zmore dokončati avtocestne povezave med Jesenicami in Ljubljano pa tudi iz Primorja so nekaj mesecev kasneje sporočili, da bodo do leta 2018 dokončali samo del objektov, medtem ko se bo dokončanje prenove planiških skakalnic žal zavleklo tja do leta 2026. Čeprav je Evropska banka pritiskala na Svetovni Olimpijski komite, da kljub vsemu ne odpove OI 2018, se je to 5.marca leta 2016 vseeno zgodilo. Gorenjska se je dokončno zavila v črnino. Po dolgem in počez razrita in polna nedokončanih objektov je bila že 6. marca 2016 v stoodstotni lasti Evropske banke.

Večina držav Evropske unije, med katerimi je bila tudi Slovenija, je Evropsko banko prosila naj z Gorenjsko ukrepa previdno in v skladu s širšimi evropskimi interesi, a njihove želje niso bile uslišane in tako je 27. aprila 2016 po vsem svetu stekla javna razprodaja Gorenjske. Četudi so pri Evropski banki zagotavljali, da bodo Gorenjsko in njene naravne lepote prodali le resnim in odgovornim kupcem po poštenih cenah, se je kmalu izkazalo, da so številni kupci fantomski denarni skladi s sedežem v eksotičnih davčnih oazah, ki so Gorenjsko drobili in preprodajali naprej še bolj sumljivim pravnim in fizičnim osebam.

Do leta 2018 je bila Gorenjska v celoti razprodana na vse konce sveta in po smešno nizkih cenah. Kaos, ki je nastal po umiku Evropske banke, so skušali rešiti Združeni narodi, ki so prvič posredovali 15. marca 2018 ob spopadu pred jeseniško hokejsko dvorano Pod Mežakljo. Takrat so besni navijači HK Jesenice, potem ko so ugotovili, da je dvorano kupil ljubljanski župan Zoran Janković za smešno ceno 3.200 evrov, pred dvorano postavili barikade, kmalu pa začeli streljati na vse, ki so se jim približali iz smeri Ljubljane, čeprav je v večini primerov šlo zgolj za domačine. Enote KFOR, med katerimi je bilo tudi 117 slovenskih vojakov, so na Jesenicah vzpostavile izredno varnostno stanje, spopadi med Gorenjsko osvobodilno vojsko in njenim poveljnikom Ildarjem Rahmatuljinom ter enotami Združenih narodov pa so trajale sedem let in terjale približno 17 tisoč žrtev, med njimi veliko žensk in otrok.  

Pred dobrim mesecem dni, 3. marca 2028, je Yasushi Akashi dokončno razglasil mir na področju nekdanje Gorenjske in na območje dovolil vstop tujim novinarjem.

Vendar ti niso videli skoraj ničesar. Na Gorenjskem je namreč gibanje nemogoče, saj praktično ni javnih površin. Evropska banka je prodala vse, kar se je prodati dalo in tako so sedaj obiskovalcem dostopne le tiste površine in objekti, ki jih tudi za simbolno ceno enega evra ni hotel odkupiti nihče. A tudi do tja se je nemogoče prebiti, saj ni javnih cest in poti. Tako se je naš obisk zaključil že na nekdanji cestninski postaji pri Vodicah, kjer je sedaj edini odprti slovensko-gorenjski mejni prehod. Od tam naprej se lahko obiskovalci sprehodijo do točke, s katere se vidi nekdanje letališče Jožeta Pučnika, ki je danes privatno letališče Iva Sanaderja. Bivši hrvaški premier ga je kupil kot del svoje neuspešne volilne kampanje, ko se je hotel hrvaškim volivcem predstaviti kot veliki osvajalec tujega ozemlja. A na volitvah je vseeno izgubil proti Goranu Ivaniševiću, ki je kupil tri četrtine Blejskega otoka in še slaščičarno ob jezeru.

Razočaran sem se po ogledu privatnega letališča Iva Sanaderja sprehodil nazaj do mejnega prehoda Vodice in se vrnil v Slovenijo. Po poti nazaj v Ljubljano pa sem si razbijal glavo z enim samim butastim vprašanjem: »Kateri norec je za vraga leta 2008 kandidaturo Gorenjske ocenil kot realno?«

Naslednji dan sem stopil v akcijo in se po nekaj dneh končno uspel dokopati do tiste raziskave vredne 100 tisoč evrov. Pravzaprav ni šlo za raziskavo. Šlo je za pisni odgovor neke nemške raziskovalne agencije, ki je 1. aprila leta 2008 gorenjskemu organizacijskemu komiteju poslala naslednji sporočilo:

»Danes za vašo organizacijo obstajajo zelo realne možnosti.«

Spodaj je bil pripis: »1.april, svetovni dan norcev, kakršni ste vi!«

A ta pripis so Gorenjci žal spregledali.

Los Angeles Kingsi so v zadnjih letih ena najslabših ekip ameriške hokejske lige (NHL). Letos imajo celo daleč najmanj zmag med vsemi. Kar ne pomeni, da se krčevito borijo za obstanek kot to počne Bojan Prašnikar v Cottbusu, ampak le brezskrbno igrajo svojih 82 tekem in v miru kujejo plane za naslednjo sezono. V takšni ekipi že drugo sezono blesti naš Anže Kopitar, ki so ga pred dnevi bralci Žurnala izglasovali za najboljšega slovenskega športnika v letošnjem letu.

Kar je milo rečeno katastrofa!

Ta izbor namreč razkriva popolnoma izkrivljeno dojemanje ekipnega športa, ki je zavladalo v Sloveniji. Pri tem seveda sploh ne gre za Kopitarja, ki je brez dvoma izvrsten hokejist in izjemen športnik in ki mu gre za njegove igre v ZDA vsekakor čestitati. A osnovna razlika med individualnim in ekipnim športom je, dragi Žurnalovi bralci, prav v tem, da si v ekipnem športu vselej odvisen od svojih soigralcev in noben košarkar, nogometaš ali hokejist ne more zmagovati sam. Ob koncu hokejske tekme pač šteje le končni izid, medtem ko je osebna statistika posameznega hokejista le majhen in nepomemben del športnega spektakla, ki služi zgolj za popestritev športnih prenosov in poročil.

Veliko golov in podaj v moštvu, ki mu je popolnoma vseeno ali bo v sezoni doseglo 25 ali 30 zmag, ki nima nobenih resnejših ciljev in ki lahko zato igra povsem razbremenjeno, zato še zdaleč ni nekaj, kar bi si zaslužilo naziv najboljšega športnika.

Nekaj podobnega se je pri nas dogajalo že pred leti, ko so hvalospevi na račun iger Primoža Brezca v sezoni, ko je bilo njegovo moštvo na dnu lestvice NBA, temeljili izključno na dejstvu, da je Sežančan dosegal v povprečju več kot deset točk na tekmo. A ga na srečo takrat niso razglašali za najboljšega domačega športnika.

Skrajni čas je že, da začnemo preštevati zmage in naslove in da ne nasedamo več ameriški obsedenosti s statistiko. A to še zdaleč ni edina težava tega izbora. Bralci Žurnala so namreč za našega najboljšega športnika izbrali nekoga, ki ni najboljši v svetovnem merilu, tako kot so to Mitja Petkovšek, Iztok Čop, Luka Špik in še mnogi drugi naši športniki. Anže Kopitar je vsekakor izjemno nadarjen, se enakovredno kosa z najboljšimi in ima dobre možnosti, da tudi postane eden najboljših. A zaenkrat to še ni.

Zato njegov izbor kaže na to, da smo v svoji luzerski mentaliteti pripravljeni sprejeti za izjemen uspeh že samo nastopanje v ligi NHL. Ali NBA. Za nas je torej važno sodelovati in ne zmagati.

To pa je slogan, ki razkriva Slovenijo kot športno banana državo, ki se veseli, ko se njeni športniki pojavijo ob koncu prenosov z Olimpijskih iger in s svojimi revialnimi nastopi zabavajo gledalce in komentatorje resnih športnih držav.

Za državo, ki je imela in še ima v svoji športni zgodovini veliko resnično najboljših svetovnih športnikov (Leon Štukelj, Miro Cerar, Bojan Križaj, Ivo Daneu, Mateja Svet, Rok Petrovič, Franci Petek, Primož Peterka, Aljaž Pegan in še mnogi drugi), je to povsem nesprejemljivo. 

Niti ne dvomim, da bi bilo možno zbrati tistih nekaj milijonov za hokejsko ekipo tudi na tem Štajerskem koncu. Pa bi imelo vse to smisel, še preden se zgradi res perspektivna mlada domača hokejska ekipa. Le nekaj igralcev iz tega okolja se je uveljavilo v hokejskih sredinah v Sloveniji. Bo preskok v kvaliteti res tako velik. Ali pa se bi odgovorni zanašali na tujo delovno silo? Kakorkoli že, tudi če ne dvomim v realnost tega projekta me moti nekaj drugega.

V Mariboru je bil pred leti edini klub, ki je nekaj pomenil nogomet. Zadnja leta vegetira in le upamo lahko, da se bo v naslednjem letu prebudil. Odlična infrastruktura in navijaši ponos mu dajeta odlične pogoje za prihodnost. Včasih je Maribor imel tudi košarko. Te že desetletje ni več, čeprav se zdaj spet prebija v višje lige. K temu lahko prištejemo še rokomet, odbojko, pa še kak šport.  Kljub vsej gospodarski rasti in razvoju mesta v prihodnje, je res še prostor za hokej?

I just might add some photos later. ;)

Photos from gypsy night with Langa.

V torek sem se odločil narediti test, če lahko pridem na finale lige EBEL v halo Tivoli, brez kakršne koli akreditacije. S seboj sem imel le PRESS brezrokavnik in 2 fotiča lol. Najprej sem imel sicer namen narediti kakšno reportažo navijaštva pred halo, ampak ker mi je nekako uspelo priti not v dvorano sem se posvetil tudi sami tekmi. No o tem kasneje, najprej moram še razložiti naslov tega posta.

Preden začne kdo kritizirati moje mnenje o njih, naj mi razloži to: Drekonsi, kot najbol ful kul ultras navijaška skupina, obeša ene karantanske zastave, rjove o zelenobeli sloveniji in nasploh patriotizmu, obenem pa se dere "Olimpijooo, Olimpijooo" in "ej mudeL, ne kLe pubLike sLikat a ne razumeš sLovensk?". Slovensko razumem, če bi le tko povedal vsaj :D

No vseeno, nekje na sredini tekme, sem šel med Dragonse, češ v žar bitke. No tam sem bil kakšni dve minuti in če bi ostal še kakšno sekudno več, bi bil najbrž tepen, saj so prepričanja, da če jih nekdo slika, jim kamera vzame dušo. Ali realno povedano, med njimi je najbrž precej kriminalcev in huliganov zato se bojijo biti na slikah. In tudi na kameri. Namreč po neuspešnem poiskusu intervjuja, je novinarka obupala, kamerman pa je usmeril kamero v njih in iz rok drhali prejel precej odpadkov in stvari kakršne so ležale tudi na ledu.

"Vrabčki pod budnim očesom policije"

"ALo kva sLikaš kLe"

"Boj ob ogradi"

"mmm..spijmo mal Redbulla :)"

"Premal takih potez in sledilo je.."

"...zmagoslavje Salzburga"

več slik

V kolikor se z mojim mnenjem glede GD ne strinjate...mi pa dol visi.

I was shooting inline hockey tournament today. It was quite interesting, but also very frustrating to shoot as due to some delivery problems I still didn't get my new 70-200/2,8 and have already sold my old 70-200/4... Och well, took some quite decent photos anyway. ;) Here's few and, as usual, more to come.

Can you spot the puck on the last photo? ;)

more photos here.

več

Spolu s Hossom bude z domáceho klubu Thrashers hrať aj Iľja Kovaľčuk. Hossa, ktorý sa v minulej sezóne stal prvým hráčom v histórii Thrashers so 100 bodmi v ročníku a v aktuálnom ročníku má v 42 zápasoch na konte 38 bodov (16+22), nastúpi už na svoj štvrtý Zápas hviezd. Okrem Hossu a Kovaľčuka pribudli do zostavy Východnej konferencie aj ďalšie hviezdy. Trojnásobné zastúpenie bude mať Ottawa. K Švédovi Danielovi Alfredssonovi, ktorý sa do nominácie dostal rovnako ako Chára z Bostonu na základe hlasovania fanúšikov o otváraciu formáciu, donominovalo oddelenie NHL pre hokejové operácie po konzultáciách s generálnymi manažérmi aj jeho spoluhráčov Danyho Heatleyho a Jasona Spezzu.Trojica tak bude prvým kompletným útokom z jedného klubu v Zápase hviezd NHL od roku 1992, keď vo Philadelphii v drese Konferencie princa Waleského korčuľovali Mario Lemieux, Jaromír Jágr a Kevin Stevens z Pittsburghu. Spolu s Kovaľčukom si v jednom mužstve zahrá aj jeho krajan a kamarát Alexander Ovečkin z Washingtonu. Kovaľčuk sa po čase stretne aj s Danym Heatleym, ktorého vymenili z Atlanty za Mariána Hossu v auguste 2005.

Spezza si Zápas hviezd zahrá prvýkrát v kariére, podobne ako brankár New York Islanders Rick DiPietro a center Philadelphia Flyers Mike Richards. V prestížnom súboji bude mať napokon zastúpenie aj český hokej, do výberu Východu sa dostali aj brankár Tomáš Vokoun z Floridy a obranca Tomáš Kaberle z Toronta.
Hlavným trénerom Východnej konferencie bude kouč Ottawy John Paddock.

Zostava Východnej konferencie pre Zápas hviezd 2008

• Brankári: *Martin Brodeur (New Jersey), Rick DiPietro (New York Islanders), Tomáš Vokoun (Florida)
• Obrancovia: *Andrej Markov (Montreal), *Zdeno Chára (Boston), Brian Campbell (Buffalo), Sergej Gončar (Pittsburgh), Tomáš Kaberle (Toronto), Kimmo Timonen (Philadelphia)
• Útočníci: *Sidney Crosby (Pittsburgh), *Vincent Lecavalier (Tampa Bay), *Daniel Alfredsson (Ottawa), Scott Gomez (New York Rangers), Dany Heatley (Ottawa), Marián Hossa (Atlanta), Iľja Kovaľčuk (Atlanta), Alexander Ovečkin (Washington), Mike Richards (Philadelphia), Martin St. Louis (Tampa Bay), Jason Spezza (Ottawa), Eric Staal (Carolina)

Zostava Západnej konferencie pre Zápas hviezd NHL 2008:

• Brankári: Manny Legace (St. Louis), Jevgenij Nabokov (San Jose), Chris Osgood (Detroit)
• Obrancovia: *Nicklas Lidström (Detroit), *Dion Phaneuf (Calgary), Ed Jovanovski (Phoenix), Duncan Keith (Chicago), Chris Pronger (Anaheim), Sergej Zubov (Dallas)
• Útočníci: *Henrik Zetterberg, *Pavel Daciuk (obaja Detroit), *Jarome Iginla (Calgary), Jason Arnott (Nashville), Marián Gáborík (Minnesota), Ryan Getzlaf (Anaheim), Shawn Horcoff (Edmonton), Anže Kopitar (Los Angeles), Rick Nash (Columbus), Henrik Sedin (Vancouver), Paul Šťastný (Colorado), Joe Thornton (San Jose)

* - hráči z otváracej formácie

 marian hossa

marian gaborik

zdeno chara

hala

hala 2

hokej-076.jpg

hokej-004.jpg

vidite tu cesku vlajku??? ja neviem co to tam robi :D

a show zacina :D

a prvy v brane :D ale hrac!!!

prvy krat hossa

1:1

striedacka

som zabudla napisat,ze medzi prvou a druhou tretinou cez prestavku hrali kratky zapas male deti :D

trosku mensi hraci

celkom velke,vsak :D ?

1:3

trosku zmena :)

31.5 pred koncom !!!!

toto je tricko,co som si kupila.... oci prepac, ja viem, zase som minala :D ale toto som si nemohla odpustit...xapes,tricko.... a aj ked som nebola az tak za carolinu,musim mat daky suvenir :D

trickoo

a kedze uz ta tomto blogu nemam dost miesta na vsetky fotky,tak som si urobila fotoblog kde bude odteraz vacsina fotiek.... ja na stranke http://zfotoblog.wordpress.com/

listok :D

Grając w NHL występował w Philadelphia Flyers, Toronto Maple Leafs, New York Rangers, a ostatnio w Dallas Stars.

W swoim dorobku sportowym Lindros ma m.in. złoty medal olimpijski z 2002 r., a także Hart Trophy z 1995 r. - nagrodę dla najlepszego zawodnika sezonu. W karierze Lindrosa sportowe ukcesy przeplatały się z kontuzjami. M.in. kilkakrotnie musiał pauzować w rozgrywkach z powodu wstrząsu mózgu.

Bramkarze i obrońcy obu drużyn postanowili chyba rozweselić publiczność, bo co rusz popełniali proste gafy. Więcej takich zdarzyło się ekipie Anaheim Ducks.

Gretzky musiał się drapać po czole, gdy jego ekipa przegrywała 1:2. Wtedy jednak obrońcy gospodarzy zostawili gościom krążek pod banda, a rosyjski bramkarz "Kaczorów" Ilja Bryzgajłow przepuścił krążek po uderzeniu z kąta Petera Muellera.

Czerkawski przed kwietniowymi mistrzostwami świata zrezygnował z wyjazdu, solidaryzując się z Krzysztofem Oliwą, którego PZHL nie wziął pod uwagę przy ustalaniu składu kierownictwa ekipy na mistrzostwa w Chinach. Czy tamtą decyzją "Mario" zamknął sobie powrót do kadry?

- Ja nie mam problemu z Mariuszem Czerkawskim. To była jego decyzja - powiedział selekcjoner polskiej kadry tuż przed odlotem do Oslo, gdzie na naszych kadrowiczów ma czekać autobus, aby przewieźć ich do oddalonego o 120 km Hamar.