V Bruslju živi neka izseljenka Dragica, žena kariernega diplomata. Kaj vse je z njo narobe, me v resnici ne zanima, znano je pač, da med bruseljskimi Slovenci rada dela zdrahe. Aktivna je tudi v spletu (pod različnimi vzdevki), kjer jurišno navija za stranko LDS. Sam ji zaradi njenega političnega prepričanja nikoli nisem negiral pravice do mnenja – kar mi sicer lažnivo očita v spletnem dnevniku N & N. Največkrat prav tisto, kar Dragica očita drugim (ne samo meni), izdatno počneta ona in njena sorodna duša Niko.

O njenem aforističnem partnerju pa tole:
Niko je ZLONAMEREN LAŽNIVEC oz. OBREKOVALEC. To je pravno dokazljivo dejstvo.

Od vsega me najbolj motijo komentarji političnih skrajnežev, ki določene skupine volivcev povprek razglašajo za neumne in slepe. Najhujše primerke politične norosti je celo sram, da so takšni ali drugačni volivci (na „levi” in „desni”) njihovi someščani oziroma sodržavljani.

P.s.: V stranki Zares ne pričakujem nobenega samoomejevanja. V Zaresu se niso omejili pri demagogiji, niso se omejili pri ustrahovanju in že kot opozicija se niso omejili niti pri posiljevanju s simboli.

Opozicijski borci stopnjujejo propagando v vseh medijskih oblikah: v vodilnem dnevnem časopisju, komercialnih televizijah (ne samo Pop teve in Kanal A), straniščnih časopisih in seveda v svetovnem spletu.

Strankarski jurišniki so postali že tako hudo nestrpni, da niti ne skrivajo več, kako nameravajo izvesti kadrovske čistke (Zares na primer v bolnišnicah, univerzah, gospodarskih družbah, javni upravi) in očistiti še preostanek medijev z nevšečnimi vsebinami.

Brezmejno laganje, obrekljivo natolcevanje, zlonamerno podtikanje izjav in druga sredstva stalinistične propagande niso značilnost brezplačnikov (dobro jutro!), ampak jih uporabljajo že vsi prodani novinarji.

Glavno politično vprašanje Slovenije ni, kdo bo zmagal na jesenskih volitvah, ampak s čim se bodo morali zmagovalci za volilni uspeh oddolžiti (oziroma oddolževati) svojim botrom.

V izginulem zapisu se je blogar zgražal nad komentarji v Siolovem forumu čez „bando komunajzersko”, ki da sodi (banda komunajzerska) v koncentracijska taborišča. V debati o vprašanju, kje so meje sovražnega govora, je kriptoproletarec kot kritično izpostavil dehumanizacijo, s katero so že izpolnjeni pogoji za fizične likvidacije; pri tem tehnologija in mediji le dodatno prispevajo k dehumanizaciji drugače mislečega človeka.

Objavljam še svoj komentar. Škoda bi bilo, da kar izgine. :)

ervinator
1. avgust 2008 ob 21:58
No, če že iščeš mejo, kje sovražni govor preide v upravičevanje pobijanja nedolžnih, je prebita, ko nekoga ali skupino ljudi označiš za neljudi, in to potem tudi verjameš. Tehnologija pri tem nima veze, to je samo orodje. Ko nekomu odvzameš temeljno spoštovanje, ki pripada prav vsakemu človeku, se zgodi holokavst, zgodijo se povojni poboji, zgodi se Srebrenica. To mejo je z besedami prebil tudi Janez Drnovšek, vendar v mislih tega verjetno ni zares mislil. Drnovškove besede ste takrat navdušeno posvojili tukaj, v Drugem domu, vprašanje je le, ali in koliko ste svojim besedam tudi sami verjeli.

Kot državljani si najbolj želimo odprto konkurenčno okolje, v katerem bi podjetja tekmovala med seboj za naklonjenost potrošnikov, politiki za naklonjenost volivcev in mediji za naklonjenost bralcev in gledalcev. Slovenija je žal še vedno družba monopolov, vsak poskus spreminjanja tega zatohlega stanja pa je bolj kot ne pospremljen z neusmiljenimi kritikami.

Prve kritike časopisu (oziroma tistim, ki stojijo za njim, kar je za logika z napačnimi predpostavkami in telepatskimi psihopatskimi anticipacijami itak jasno, da je to Janez Janša) očitajo nejasno lastništvo, rumeno vsebino in visoko naklado. Ker je to že vsaj tretji primer, ki potrjuje „pravilo” (poleg Slovenskega tednika in Reporterja), se teorija zarote zaokroži z naslednjimi štirimi samoumevnimi predpostavkami, ki morajo biti jasne vsakemu slovenskemu študentu logike: določena politika operira s skrivnimi finančnimi fondi, določena politika zlorablja medije in želi premišljeno manipulirati (in to še bolj kot slovenska Avtoriteta logike), določena politika za to početje najema novinarje ali pa tudi ne, ta ista politika je politično in moralno pokvarjena. Skratka, našteli smo dvakrat nič in še dvakrat isto.

Ampak to še ni vse. Sledijo še presenečenja in pričakovanja: Ekspres sploh (še) nima reklam, v glavni temi „udriha po informacijski pooblaščenki v sporu Pirc-Soršak” (beri: dvomi v pravilnost njene odločitve, saj Pirc-Musarjevi nasprotuje celo pravno mnenje inštituta, ki ga vodi Lojze Ude) in je nasploh neprijazen do Zorana Jankovića in celo do Boška Šrota. Kot da Ekspres ne bi zagrešil že dovolj grehov, sta kar tri strani od štiriindvajsetih s člankom in kolumno zapolnila nebodijutreba Drago Jančar in Matej Makarovič. Absolutno nesprejemljivo!

V posmeh citatu iz uvodnika svoj lonček visoko intelektualnih izbljuvkov pristavljajo tudi kritiki v Drugem domu. Jure se naslaja nad tem, da so desnici (?) poleg nacionalne televizije in STA ostali le še (nekateri?) brezplačniki. Skratka, vseh ostalih trobil je na veselje „skrajnih levičarjev” dovolj in tudi dovolj dobro lažejo. Zaresovec Had pa odšteva še 52 dni.

Očitno so za demokracijo „skrajnih levičarjev” še celo brezplačni časopisi preveč moteči. A le tisti, ki ne trobijo v isti rog kot strokovnjaki s podporo laškega šrotja.

Predpostavimo, da je polovica volivcev že vnaprej, več mesecev pred volitvami prepričana, katero politično stranko bo volila. Dilema o predvolilni strategiji se torej nanaša na drugo polovico volilnega telesa, ki je še neopredeljena in koleba. Racionalni neopredeljeni volivec se bo vprašal:

1. Ali mi gre sedaj bolje kot pred štirimi leti?
2. Komu(*) verjamem, da bo boljše vladal?
3. Kakšno pozicijo zagovarjajo drugi pripadniki primarne in referenčnih skupin?**

* opomba: S poudarkom na osebnostih, in ne na politični stranki in programu.
** opomba: Saj se razumemo, ne? ;)

Vojko in JPD na Razgledih opozicijskim strankam (oziroma samo Pahorjevi SD) svetujeta, naj najprej priznajo in obsodijo lastne grehe in napake. Le tako jim bomo/bosta lahko verjeli/verjela, da istih napak ne bodo ponavljale. Po mojem mnenju lahko ta nasvet deluje le kot še en marketinški trik, v realnosti pa bi se zapletlo že pri enostavni nalogi, če je ustrezno konkretiziramo. Ta nasvet je, skratka, slab in naiven. Za moralni kapital se bodo morale opozicijske stranke potruditi na drugačen način.

Na preteklih slovenskih parlamentarnih volitvah lahko kot zmagovalca vsakič prepoznamo tistega, ki se je najbolj prepričljivo predstavil kot povezovalec (ni nujno res, da je bil tudi v resnici – na predstavo vpliva tudi propaganda), sposoben in željan sodelovanja, sklepanja kompromisov. Leta 1990 je Demos sestavljalo veliko bivših komunistov, sodelovali so tudi zeleni. Leta 1992 je na volitvah s katarzičnim (in ne toliko karizmatičnim) Janezom Drnovškom zmagala LDS. Leta 1996 sta bili nagrajeni združitvena LDS (združila se je z Bavčarjevimi demokrati, Žakljevimi socialisti in Tancigovimi zelenimi) in mostogradna SLS. Leta 2000 je zaradi razprtij med pomladnimi strankami kot najbolj povezovalen skozi sito ponovno prišel flegmatični Drnovšek in z njim LDS. Leta 2004 se pod srboritim Ropom to ni več moglo zgoditi, ampak so volivci prisluhnili mirobljubnejšim tonom pri Janševih demokratih.

Pred letošnjimi volitvami se za preživetje spopada več strategij. Milan Kučan forsira izključevalno politiko, ki sta ji dodobra podlegli LDS in Zares (hkrati so njuna retorika in dejanja vse bolj populistična in demagoška), čedalje bolj tudi SD. Bivši minister Janez P. Damijan priznava, da so Pahorjevi socialdemokrati z Janševo vlado korektno sodelovali, čeprav so jih ovirala notranja nesoglasja. No ja, ustavilo se je, ko bi besedam morala slediti dejanja poslancev. Ampak dokler so v javnosti vzdrževali videz sodelujočih, sta imeli v javnomnenjskih anketah tako SD kot SDS visoke rejtinge (podatkom, ki jih je prikazovala Ninamedia, seveda ne verjamemo). Za odločilne volivce bo na letošnjih volitvah ključno vprašanje enako kot že doslej: kdo je zmožen konstruktivno vladati.

Pripravljenost za kompromise posledično pomeni, da poteka izvajanje reform počasneje, spremembe niso radikalne. To ni značilno samo za slovensko družbo, ampak gre za značilnost demokratičnih političnih sistemov. Družbenih revolucij, niti koristnih niti škodljivih, si večinsko ne želimo, spremembe raje uvajamo preračunljivo in postopoma. Bolj prepričljivo kot s priznavanjem lastnih grehov bo politična stranka svoj predvolilni moralni kapital ustvarila z iskreno politično analizo, kaj je izvoljena oblast naredila dobrega in slabega. Če politična stranka v vsem vidi samo slabo, s tem v prihodnje napoveduje preveč radikalne spremembe.

Oblast se v tem času ne bo menjala. :?

januar 1st, 2008 at 17:18

Mislim, da je Darjino opravičilo pod minimumom spodobnega novinarstva. Navedba, da gre pri pisanju o več kot 60 % zadolženosti glede na BDP za lapsus, ne ustreza teži napak, ki jih zgornji članek vsebuje.

Ni jasno, ali Darja morda misli, da se je zmotila za 0,1 % ali morda za 0,2 %. Ali še vedno verjame, da je Slovenija med najbolj (in ne najmanj) zadolženimi članicami Evropske unije, ali še vedno trdi, da Slovenija ob vstopu v EU ni izpolnjevala maastrichtskih kriterijev, ali si še vedno domišlja, da je zadolženost Slovenije bolj problematična od zadolženosti nekdanje Jugoslavije, itd.

Mene sicer bolj od njenega prepričanja v zmote zanima, kdo je nanjo pritiskal, da je napisala takšno skrpucalo. Tako zavajajočih člankov sem bil do sedaj vajen od Vojka, medtem ko se je Darja dolgo kar dobro držala.

Še en primer, pri Borisu Vezjaku: ko je Boris Vezjak podtaknil Nenadu Glücksu konstrukt (komentar 6404), kaj da je Glücks v resnici mislil s podpisom poziva k novinarski profesionalnosti, se je Glücks začudil (komentar 6406), čemu prihaja od Vezjaka toliko zlonamernosti. Moje pojasnilo (komentar 6429) te ponavljajoče Vezjakove drže je že izginilo.

Od kod ti ideja, da sem s svojim podpisom pod poziv k profesionalizmu »pokazal, kaj si mislim o podpisnikih peticije«.

To Boris Vezjak tudi sicer rad počne: pripisuje ljudem, kaj so v resnici mislili, vse skupaj pa zavije v “logični aparat”, pri čemer seveda logiko narobe uporablja in zmotno ali celo zlonamerno sklepa. O tej značilnosti sem pisal tukaj: on bolje ve, kaj je neka oseba mislila kot pa ta oseba sama, on bolje od nje tudi ve, kaj je čutila, on bolje od te osebe ve, kaj je ta oseba sploh lahko mislila.

Sicer pa je to tudi značilnost Gregorja Golobiča in horde zaresovcev na strankinem forumu.

8. januar 2008 ob 13:09 | Stalna povezava

Izginilo je tudi pojasnilo komentatorja MatN, ki je obujal spomine na spletne debate iz časov BBS-ov, na katerih je ta isti Boris Vezjak na podoben način izdeloval psihološke profile svojih mnenjskih nasprotnikov, le da takrat še s pomočjo astrologije. :D

Nauk: Verjetnost cenzure je toliko višja, kolikor bolj kučanovski (zaresovski, golobičevski, štrajnovski) borci za edino pravilno resnico ignorirajo obremenjujoče komentarje. Če bi namreč na cenzurirani komentar odgovorili, bi morali ob brisanju neprijetnega komentarja odstraniti še svojega. „Levičarska” ignoranca ni znak tolerance, ampak simptom in predhodnica cenzure.

Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek sta se na obtožbe odzvala z javnim pismom. V pismu sta izjave Silvestra Šurle prikazala kot politični boj Janeza Janše proti pivovarni Laško. Med drugim sta zapisala, da se je Silvester Šurla „v mesecu septembru sam najavil predsednici nadzornega sveta s pojasnilom, da piše članek o konkurenci. Predmet pogovora je bila študija Veljka Boleta, ki jo je pokazal tudi v oddaji. Članek kasneje ni bil objavljen. Zaradi tega gospod Šurla ni bil deležen nobenih vprašanj in preverjanj, še manj kakršnih koli pritiskov. ”

Silvester Šurla je v odgovor Andrijani Starina Kosem in Stojanu Zdolšku zatrdil, da ima za svoje navedbe dokaze in da so sestanki dokumentirani. Priporočam branje obeh pisem v celoti! Bistvo zgodbe je naslednje, citiram tretji odstavek pisma. „V enournem pogovoru mi je Starina Kosmova med drugim navrgla, da bi moral v članku opozoriti na vlogo treh slovenskih ekonomistov: Mrkaića, Mastena in Polanca, ki naj bi jih po njenem podkupil Interbrew, da so sesuli Boletovo analizo, zato bi jih moral v članku prikazati kot neverodostojne. Močno so ji šle v nos tudi kolumne Igorja Mastena o tem, da Pivovarna Laško na slovenskem trgu zlorablja svoj monopolni položaj. V članek bi zato moral vplesti vsebino dvostranskega besedila, ki mi ga je stiskala s svojega prenosnika, z naslovom Teptanje konkurence in konkurenčnost. Ta tekst naj bi za Pivovarno Laško kot odgovor na Mastenovo kolumno z naslovom Po Plahutniku plahutnik, ki je izšla v Poslovnem Dnevniku 25. septembra, napisal prej omenjeni ekonomist Veljko Bole. Če mi še po tem kaj ne bo jasno, mi je svetovala, naj pokličem Jureta Struca, tiskovnega predstavnika Pivovarne Laško.”

Za odgovornega urednika je bil kljub 100 % nasprotovanju novinarjev imenovan Veselin Stojanov (Veso), podpisnik peticije 571 in nasprotnik dosedanjega Magovega kritičnega pisanja. Slovenska medijska slika postaja še bolj enobarvna. Kritičnost se čedalje bolj umika poptevejevski zabavljaškim manipulacijam...

V nadaljevanju komentiram še naslenje teme: vstop v šengen, slovenske patrije, operacijske mize, Janez Drnovšek, predsedovanje EU, medijski stampedo.

Vstop v šengen. V šengenski noči so se meje med Slovenijo, Italijo, Avstrijo in Madžarsko na široko odprle, medtem ko je šengen mejo s Hrvaško nekoliko priprl. Dogodek je zgodovinski, zato je bila javna vznesenost ob odprtju meja upravičena. Seveda se je z optimističnimi izjavami tudi pretiravalo. Ena takšnih izjav je, da so s širitvijo šengenskega območja meje padle. S tem ni nič narobe, če izjavo razumemo simbolično: na teh mejah ni več ramp, ni kontrolnih točk, ni carine. Problem oziroma neumnost nastane, ko se takšno izjavo vzame preveč zares. Ko kdo postane preveč prepričan, da so zdaj naša domovina kar vse države članice Evropske unije (morda zaradi šengna izvzame Veliko Britanijo, Irsko in Ciper, doda pa Norveško). In da zaradi „padca mej” ni več slovenskega zamejstva.

Slovenske patrije. Ministrstvo za obrambo namerava ime vojaških oklepnikov izbrati s pomočjo obvezno šolajočih se otrok. Finci ta vozila imenujejo patrie. Za Slovenijo jih bodo izdelovali Gorenje s podizvajalci, in spodobi se, da oklepniki tudi z imenom postanejo slovenski. Sam bi ministrovo namero pozdravil, če bi vlada že kdaj v preteklosti otroke angažirala za kak ne-vojaški državni projekt ali če bi to nameravala v prihodnje. Ker pa temu ni tako, ideji odločno nasprotujem. Ime patrija oziroma patria mi je sicer všeč.

Operacijske mize. Z novih operacijskih so padli že trije pacienti. Prvi zaradi nepravilnega ravnanja zdravstvenega osebja, druga dva zaradi neravnih tal. Ne trdim, da je izbira miz napačna ali da je za nezgode kriv bivši minister Andrej Bručan. Zgodba je bila za slovensko zdravstvo sramotna že zaradi prejšnje vlade, že pred nakupom. V tej zgodbi pogrešam predvsem to, da bi raziskovalno novinarstvo (ki ga v Sloveniji ni več, namesto tega so se razpasli novinarji politikanti) celovito preiskalo razmere na trgu medicinske opreme in materiala. Ministrica Zofija Mazej Kukovič je odgovorna, da na tem področju naredi red.

Janez Drnovšek. V nedeljo, 23. decembra 2007, je Janez Drnovšek posle predsednika države predal novoizvoljenemu Danilu Türku. Drnovškovo predsedovanje ocenjujem kot pozitivno za Slovenijo. Resda se je nespretno vtikal v interese visoke mednarodne politike, a pridobil je simpatije svetovnih medijev. Okrepil je mednarodno prepoznavnost Slovenije. Drnovškova največja napaka so bili svetovalci v njegovem uradu, za katere ne verjamem, da jih je izbral po svojem okusu. V odnosu do Drnovška se slovenski politični novinarji razdelijo v tri skupine: simpatizerji LDS-a, Zaresa in DeSUS-a o Drnovšku pišejo pozitivno, pristaši SD-ja in SNS-a o Drnovšku pišejo negativno, simpatizerji pomladnih strank o Drnovšku pišejo uravnoteženo.

Predsedovanje EU-ju. Slovenija kot zadnja iz trojke z Nemčijo in Portugalsko prevzema polletno predsedovanje Svetu Evropske unije. Nad slovenskim predsedovanjem EU-ju so bolj kot Slovenci navdušeni tujci. Janez Janša in Dimitrij Rupel sta lahko ponosna, kajti sta med zadnjimi, ki bodo zasedali predsedniški poziciji po sedanjem sistemu predsedovanja. Namreč, po uveljavitvi evropske reformne pogodbe bo imel predsednik Evropskega sveta stalni, dveinpolletni mandat, v času predsedovanja pa ne bo smel zasedati nacionalne politične funkcije; Svetu Evropske unije bo na zasedanjih o zunanjih zadevah predsedoval visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko, ki bo hkrati podpredsednik Evropske komisije. Štafeto predsedovanja bo Slovenija čez pol leta predala Franciji.

Peticija 571. V Sloveniji se medijska slika še naprej zaostruje, kontrast med novinarsko profesionalnostjo in političnostjo novinarjev se po peticiji 571 in političnih posegih Kučanovega kroga še povečuje. Zoran Radosavljević in Marja Novak sta za Reuters poročala o neprijetni resnici skozi prizmo opozicije. Reutersovo poročilo povzemajo domači in tuji mediji, med njimi tudi Herald Tribune in Washington Post. Vlada Janeza Janše je vojno z medijskim stampedom že izgubila.

Tema tega tedna je sprava. O tej temi bi lahko veliko napisal, še najraje pa odgovor, zakaj to ne zadeva samo tistih, ki so bili v drugi bratomorni udeleženi. Vendar na to temo že obstaja tako dober zapis, da mu nimam česa dodati. ;)

Večina odzivov se nagiba k razlagi, da gre za trenja znotraj vladne koalicije. Mnogi ne verjamejo, da gre za resno možnost odstopa, ampak se nagibajo k teoriji, da gre le za prebrisano taktiko v sklopu samopogubne strategije. Predaleč gredo tudi komentatorji, ki se jim že prikazujejo predčasne volitve. Vsak kritik, ki resno dopušča ali celo zagovarja takšno sklepanje, po mojem mnenju nima veliko pojma o realni politiki.

Izjava predsednika vlade ima v vsakem primeru izjemno težo, sploh kadar so uporabljene tako težke besede, kot sta možnost odstopa. Zaradi takšne izjave prične del volilnega telesa verjeti, da se bo to zares zgodilo, proti vladi nastrojeni del prične to resno pričakovati, najbolj ogorčeni nad sestavo vlade tudi nestrpno zahtevati. Če izjava ne bi bila resno mišljena, njenemu izjavitelju ne bi mogla koristiti. Izjava namreč sprošča duhá iz steklenice, je retorično nepovratna, ni je mogoče preklicati. Ne glede na to, ali izjavitelj politično preživi, takšni izjavi nujno sledijo drastične konsekvence. Zato sem prepričan, da ne gre samo za taktiziranje.

Vladna koalicija je že kmalu po začetku resnega dela ostala brez koncepta. Mandat je dobila za velike spremembe. Stanje po vladavinah LDS je postajalo nevzdržno - in nas bo še dolgo teplo. Eden najhujših institucionalnih problemov je zdravstvo. Stanje se izboljšuje, vendar je še dolga pot do spodobnega sistema. Spremembe so bile prepočasne. Šolstvo se brani vzgojne vloge, izobraževanje ostaja omejeno na nekritično pomnjenje podatkov. Spremembe niso verjetne. Davčna reforma je oskubljena. Prej vladajoče stranke so sedaj tako v vladi kot v opoziciji podlegle kapitalu še bolj kot prej, in ta sedaj obvladuje tudi medije. Kriva pa je vlada. Kriva je, ker je predolgo vztrajala pri kompromisarstvu, kar so izkoristili nacionalistični retoriki in drugi politikanti, ki zlorabljajo svojo akademsko in kulturniško moč, o sindikalnih funkcionarjih že raje ne nadaljujem več. Kriva je, ker je bila premalo pogumna. Ni se zmogla soočiti niti s preteklimi napakami, ki jih je vendar treba popraviti (primer izbrisanih). Vlada je postala invalidna, država pohabljena. Evropska unija nam tukaj ne more veliko pomagati, gre za notranjo odločitev o bodočnosti. Vizija v nastalih razmerah zares ni perspektivna.

Če se je do sedaj strankarski boj poenostavljal v nasprotovanje vsemu, kar počne največja stranka, pa Janševa napoved sprememb politični ring razprostira skozi širši prostor. Janša ne pristaja na vlogo boksarske vreče. Upam, da bo dovolj pogumen, in o tem kmalu napiše knjigo.

P.s.: Jure, za koliko greš stavit?

Vzporedno z volitvami so javnomnenjske agencije tako kot vsako leto izvajale vzporedno merjenje, ki simulira resnične volitve: pred vhodom na volišče so v skladu z vzorčnim načrtom slučajno izbirali udeležence volitev in jih prosili, če lahko pri njih še enkrat glasujejo tako, kot so pred petimi minutami. Anketo izvajajo na terenu po vsej Sloveniji, zaključijo jo ob 18.00, zato ima televizija na razpolago izjemno točno napoved že pred koncem volilnega molka.

Hkrati z merjenjem volilnega izida pa agencije merijo še druga zanimiva vprašanja. Na primer, katero stranko je volivec izbral na zadnjih volitvah in katero bi danes. Cati je na prejšnjih volitvah preverjal tudi odnos do EU in Nata. Če se napoved volilnega izida ujema z uradno preštetimi glasovnicami, lahko verjamemo tudi drugim ugotovitvam vzporednih volitev. Tule so nedeljski rezultati.

Iz grafikona na tretji sliki sledi, da niso vsi podporniki Zaresa, LDS-a, DeSUS-a in SD-ja glasovali za Türka, prav tako niso vsi podporniki SDS-a, NSi-ja in SLS-a glasovali za Peterleta. Od podpornikov stranke SDS jih je 28 % glasovalo za Türka ... Pri tem je treba upoštevati tudi to, da o podpori vladi ne smemo sklepati zgolj na podlagi podpore vladnim strankam. Dejansko bi lahko veljavno sklepali le iz konkretnega vprašanja, "ali podpirate vlado".

Naslednji razlog, da predsedniških volitev ne moremo enostavno projicirati na podporo vladi, pa je volilna udeležba. Ta je bila in je tudi sicer bistveno nižja, kot pa je običajno na državnozborskih volitvah. Prav tako ne vemo, ali se vsi udeleženci predsedniških volitev radi udeležijo tudi državnozborskih.

P.s.: Janez Janša se je na pozive k odstopu genialno odzval z odgovorom, da tudi ta možnost obstaja.

Z negativno kampanjo je pa tako: ne gre za nekakšno moralno kaznovanje tistega, ki to počne, ampak je negativna kampanja dvorezni meč, saj sama dela reklamo protikandidatu. Negativna kampanja je učinkovita le, če temelji na za volivce izjemno pomembni temi (pri tem imajo mediji odločilno vlogo) in če so argumenti prepričljivo predstavljeni. Negativne kampanje s strani Kučanovega štaba so bile učinkovite tudi zaradi njegove medijske prevlade. Pozitivni in negativni učinki Peterletove negativne kampanje pa so se medsebojno izničili. Najbolj običajna posledica negativnih kampanj je predvsem višja volilna udeležba.

V prihodnje pomladnim strankam svetujem spremljanje oziroma raziskovanje javnega mnenja. Le-tega sploh ni treba izvajati s kvantitativnimi raziskavami ali pri tistih, katerim ne zaupajo. Je pa nujno poznati prevladujoče mnenje in želje ljudstva, in ne le intelektualcev. Pa ne samo v mesecih pred volitvami! ;)

Med kadilci zaradi novega zakona v resnici prevladuje precejšnje nezadovoljstvo. Lokali se počasi prilagajajo novim razmeram: pred vhode so postavili grelnike, stole in klopi oblazinili. Za to rešitev ni bilo treba biti inovativen, saj izven Slovenije to rešitev že nekaj časa uporabljajo. Če deluje v levičarskem Bruslju, bo tudi v Ljubljani. Slišal sem pritoževanje kadilcev, da jim je prej grozil samo pljučni rak, sedaj pa tudi pljučnica. Na drugi strani so (tudi kadilci) zadovoljni, da se jim v diskoteki oči ne solzijo, pa tudi obleka in lasje ne smrdijo več po tobačni tovarni. Niti v Tobačni* ne. :)  Prepričan sem, da bo nova ureditev dolgoročno vzdržna, čeprav LDS-ov Gulič govori, da nekateri zaradi tega hodijo praznovat na Hrvaško. Marcel Štefančič, ki je en tak podoben skrajnež kot Andrej Košak, se je v Studiu City celo spraševal, ali ni protikadilski zakon odprl novo fronto kulturnega boja. Nekateri pač potrebujejo nekoliko daljšo terapijo.

Makroekonomski kazalci za Slovenijo so zadnjih nekaj let nadvse spodbudni, izjema je le stopnja inflacije. Podražitve osnovnih življenjskih potrebnih kritično prizadenejo najrevnejše sloje. Vsekakor bi morala vladna koalicija temu problemu nameniti največjo pozornost. Če v javnosti prevladuje mnenje, da sta se sadje in zelenjava v enem letu podražila za 100 %, se tega problema ne da odpraviti s piarovskim prepričevanjem o številkah. Skrajni čas je, da vladni svetovalci stopijo med ljudi in ugotovijo dejansko stanje. Okrepitev zveze potrošnikov in ovadbe zaradi zavajajočega oglaševanja trgovcev je prava smer. Ampak to je premalo. Ljudje pričakujejo konkretne poteze, ki bodo učinkovale. Situacija je postala že tako kritična, da nastaja celo vtis o škodljivem evru oziroma zgrešenosti uvedbi evra. To izkorišča demagoška opozicija, v njenem imenu na primer iz prejšnje vlade kompromitirani Matej Lahovnik, Milan Cvikl in Dušan Mramor. Čas hitro teče. Če v prvih mesecih naslednjega leta ne bo bistvenega popravka, bo slovensko predsedovanje Evropski uniji pustilo pri Slovencih vtis nebodigatreba, ne glede na domače poskuse sabotaže slovenskega ugleda v tujini.

Stopnja brezposelnosti se je v Sloveniji znižala, ne samo statistično, povišala se je namreč tudi stopnja zaposlenosti. Žal pa je čedalje več pogodb za določen čas. To je sicer naraščajoči problem tudi drugod po Evropi. Z veseljem sem opazoval rezultat povečane kapacitete javnih del v Ljubljani. To prinaša veliko pozitivnih eksternalij. Opazil pa sem tudi ogromno povečanje prometa. Stoječe kolone na obvoznici, in ne samo na mestnih vpadnicah, postajajo v Ljubljani vsakodnevna realnost. Popoldanska gneča se prične kmalu po tretji uri, kar pomeni, da večina še vedno uživa luksuzni delovni čas, torej od sedmih do treh. Z bodočimi gradnjami stadionov in trgovskih centrov se bo cestni promet še povečal. Ta je ob slabo vzdrževanih cestah, neustrezni signalizaciji in napačni prometni politiki že prestopil mejo nacionalne katastrofe. Čudi me, da slovenski intelektualci temu ne namenjajo ostre kritike. Namesto tega so na primer gledalci komercialne Pop televizije deležni bebastega humorja (As ti tud not padu), ki se na isti dan, potem ko se ponoči na Primorskem zgodijo nesreče s smrtnim izidom, norčuje iz slabo vzgojenih primorskih udeležencev v prometu. Ocenjujem, da sta sindikalna in medijska kriza (slednja je kulminirala v udbovsko obtoževanje vlade za kapitalistično cenzuro) le posledica več let trajajoče družbene krize.

P.s.: Za opis katastrofalnega stanja slovenskega zdravstva je tukaj premalo prostora. V branje priporočim blitzov zapis.

*P.p. s.: Naslov „Čuj, ti” sem si sposodil iz Kluba mariborskih študentov. Vsakič ko obiščem KMŠ (v stavbi Tobačne na Tržaški 2), je notranjost lepše urejena. Naj bo to nasvet tistim, ki jim diskoteka Global in njej podobne že pred tragedijo niso bile všeč. Zdaj je iz nekdanjega pajzlja KMŠ nastal že zares spodoben klub: tri etaže, dva didžeja, raznovrstna glasba. Za vstop se zahteva dokaz s študentsko izkaznico. Vstopnina: 50. Kaj petdeset? Vstopnina! Centov! :)

Ob omembi ponosa sem dobil asociacijo na “ponosan srpski narod”. V čem je srbski ponos? Da slavijo svoje poraze kot zmage. To je narodni mit. Vsak narod ima svoje mite, ki niso vsi slabi. A navedeni srbski mit je narodno škodljiv, zaradi njega ima Srbija še vedno narodne probleme, pa tudi za (bližnjo) prihodnost ji ne kaže najbolje. Država z veliko škodljivih mitov so tudi ZDA. Mit o uspehu sposobnega posameznika ima za posledico brezsrčni kapitalizem, mit o ogroženosti s strani marsovcev spodbuja nenormalna sredstva za vojaško industrijo, mit o superiornosti njihove demokracije izvaža v preostali svet imperialistične vojne. Tudi slovenski narod spremlja nekaj škodljivih mitov. Miti o Titovih junakih in nujnosti krvave revolucije nas odvračajo od sodobnega raziskovanja zgodovine in, kar je še posebej zaskrbljujoče, uničuje odgovornost za pravno državo. Mit o neizbežni domobranski kolaboraciji redi hlapčevsko miselnost. Mit o pozabljanju preteklosti koristi tistim, ki so v totalitarizmu s propagando mite ustvarjali in ki še vedno zavzemajo privilegirane položaje. Napreden narod svoje škodljive mite zavrže.

*Op.: Tipična spletna debata hitro zaide s svoje téme, nakar prevladajo argumenti ad hominem. Gre za splošen pojav, znan tudi kot Godwinova zakonitost.

Politično se pozicioniram v radikalno sredino. Ker so pojmi center, tretja pot in podobni preveč politično raztegljivi, me utegne kdo popredalčkati v skladu s svojo bolj ali manj absurdno interpretacijo. V izogib neplodnemu ukvarjanju s tovrstnimi izpadi z drugih svetov naj povem, da moj radikalni centrizem kot politični nazor v ospredje postavlja temeljne človekove pravice, pravno državo, modrost množic*, vključenost v politični proces, etiko in družbeno odgovornost.

* Op.: Množica je modra, kadar so izpolnjeni štirje pogoji. Kritiki pa tega ne upoštevajo.