Drugega maja me je po dolgem času obiskal starejši gospod iz Beograda skupaj s sinom, univerzitetnim profesorjem. Častiti gospod se rad ponaša, da je še vedno član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, čeprav ta nekako ne obstaja več. Nič posebnega, obiski so pač obiski, vendar tokrat je bilo precej drugače. Akademik mi je v dvournem obisku razlagal, koliko slabega je naredil maršal Tito Srbom. Priznam, da sem se neprijetno počutil, ko nekdo dve uri »znanstveno« trobi eno in isto. Ob odhodu me je zasrbel jezik in sem mu prišepnil: »Če vam je Tito v napoto, ga prenesite v Kumrovac!« On pa v rafalu doda: »Saj ga Hrvati nočejo!« in smo se poslovili.
Tretjega maja pa me je pozabavalo pismo v Primorskem dnevniku z naslovom Velik človek. Pisec nas na dolgo in široko seznanja, kaj vse je zagrešil papež Janez Pavel II. Tisti, ki vsaj malo poznamo rimokatoliško Cerkev, lahko pripomnimo, da so problemi, ki jih je tokrat pisec napisal, vsaj nekateri resnični. Mogoče bi samo dodal, da jih je še več! Tega ne zanika nihče. Obstaja pa vprašanje, ali se do teh problemov tako pristopa? Mene recimo, trditve beograjskega akademika o Titu niso prepričale, čeprav jih je dokazoval, lahko bi rekli prepričljivo, a s kančkom srbske trme! Gotovo pokojni maršal zasluži tudi kakšno pohvalo. Vsaj jaz tako mislim. Nekaj podobnega bi si upal trditi tudi o pokojnem papežu. Upam pa si postaviti vprašanje: »Vse, kar je bilo slabega napisanega o njem in Cerkvi in zvaljeno nanj, mislite, da je vse to res zakrivil on?«  Eno je papež, drugo pa so kongregacije ali ministrstva, ki skrbijo za posamezne resorje. Te v glavnem mimo papeža, razen v važnejših stvareh, svobodno presojajo in odločajo o problemih znotraj Cerkve.
Če kdo želi biti član Cerkve, je dolžan, izpolnjevati določene zapovedi ali odredbe. To velja tako za navadnega vernika kot za teologa. Ne obstaja Cerkev, ki bi tega ne imela. Vernik se za Cerkev svobodno odloči, nihče ga k temu ne sili. Napake, slabosti, škandali in nepravilnosti pa so se in se bodo v Cerkvi dogajale, ker je  Cerkev del človeštva!
V Delu se je te dni slovenski ekonomist lotil temeljite analize gospodarskih razmer v Sloveniji. Ali bi za takšno negativno stanje, kot ga je prikazal ta ekonomist, krivili bivše predsednike ali sedanjega? To ne pelje nikamor!  Ob takšnih zapisih, kot je bil o papežu, me moti strokovnost. Naši novinarji so preobremenjeni, ker jih je premalo, to moramo priznati in vas občudujemo, kako lahko spravite skupaj tednik ali dnevnik, zato smo vam bralci zelo hvaležni. Da časopis izide, se pač ubadate z vsemi mogočimi temami, razen z vremenom. To strokovno prepuščate g. Darku Bradassiu, njega pa se do danes še ni nihče dotaknil, četudi njegove prognoze ne držijo vedno, pa za to ni on kriv. Zopet pa je res, da o teologiji in Cerkvi želijo pisati vsi, četudi o tem zelo malo vedo. Tako ne smemo mimo virov, odkod jih kdo dobi,  in »časnikarskih rac«, ki jih je danes kar precej, še zlasti o duhovnikih, redovnikih, o Cerkvi sami in se z njimi tako mimogrede pocukra časopis, da je bolj bran in zanimiv. Naivni bralci se ob tem zabavajo, trezni pa list odklanjajo ali ga celo odpovedujejo.
Ob tem epizoda. Moj znanec vsak dan  posluša radijsko poročilo o dnevnem tisku, in to v dveh jezikih. Nato kupi kup časopisov in revij. Ob desetih in petnajst mi redno telefonira in referira nekako tako: »Si prebral to in to?  Preberi, to se splača, to pa  je napisal šuštar, se ne splača...« Zanj je člankar, ki ni zadel bistva - šuštar. Nekoč sem ga pobaral, zakaj bi ne rekel žnidar? To je bolj »lušo maštir«. Pa mi je odgovoril: »Ne, tega ne bom rekel, ker je bil to poklic mojega očeta in bi ga tako žalil, on je bil »fin žnidar«,  ti ki tako pišejo pa so šuštarji!«

»Torej ste bogati! Oplemenitite dane vam talente v svojem življenju!« Tako je voščila dobro jutro radijska napovedovlka, ko sem prebiral rezultate zadnjih volitev.  Pred seboj sem imel tri naše dnevnike in vsi trije so se po svoje razpisali in vsak je zopet po svoje dokazoval, kaj lahko pričakujemo od nove vlade. Čez dan  pa sta mi s pošto prišla še dva tuja dnevnika, ki tudi nista skoparila z novicami o naših volitvah. Seveda so se njihovi pogledi  razlikovali od tistih, ki sem jih prebral zjutraj. Lahko bi sklepal, da je bila, kot se velikokrat dogodi, glede istega problema, medijska osveščenost različna, še zlasti od tiste, ki sem jo zasledil zjutraj.
Če kdaj, si je tudi ob zadnjih volitvah politika podredila medijsko obveščanje in tako potrdila tezo, da so mediji svojstvena industrija. Upoštevati pa moramo, da medijska industrija proizvaja interpretacije, mnenja, stališča ali vse tisto, kar ljudje potrebujemo, da se potem lažje za neko stvar odločimo, ali si do nje izoblikujemo svoje stališče.
Večina ljudi pridobiva informacije iz medijev, zato se tudi odloča na podlagi njihovih informacij. Tega se zavedajo zlasti politiki, saj ni vseeno, katera medijska interpretacija zmaga v javnosti; ali je to opozicijska, ali pa večinska.
Tako pridemo do spoznanja, da bi mediji morali biti ločeni od vladajoče politike. Tega ni in tudi še lep čas ne bo. – Veliki utopisti so tisti, ki govorijo, da je ta in ta časopis nevtralen, ali ni vezan na nobeno politično stranko. Tak časopis bi kmalu propadel, ker bi ga nihče ne podpiral. Tako vidimo, kakšne žrtve so novinarji. Čeprav ti velikokrat izbrskajo marsikatero informacijo, jo velikokrat ne morejo posredovati direktno, ampak jo morajo prikrojijo glede na okoliščine ali vir informacije. Kot vemo, so za novinarje glavni vir informacij prav politiki, tem pa ni vseeno, kaj pride v javnost. Če pa  imajo dovolj moči, lahko glasilo, ki jim ni všeč, preprosto tudi  ukinejo  z banalno utemeljitvijo »iz finančnih razlogov«. (Sveži primer je  Putin!) Glavni namen novinarja ni v tem, da opisuje potek kakih dogodkov, ampak da dogodke za bralca razloži in jih analizira. Tisti, ki imajo možnost slediti večjemu številu takih analiz in razlag, si lažje ustvarijo svoje mnenje, kot tisti, ki so vezani samo na en vir, ali dva. Tako prihaja pri bralcih do enostranskih odločitev, ki pa so lahko tudi problematične. Iz zgodovine vemo, da so takšne odločitve  lahko tudi usodne. Podobno je z radiem in televizijo.
Svojčas smo slišali, da so novinarji in s tem mediji četrta veja oblasti. Danes tega ne trdi nihče več, če to trdi, je znak, da živi vsaj petdeset let za časom. Četrta veja oblasti so danes lastniki medijev, neglede kdo so. Danes v svetu ti obvladajo mnogo večje razsežnosti, kot jih ima katerakoli država, zato tudi brez težav tako ali drugače lobirajo, še zlasti v majhnih državah, da pri narodnih manjšinah o tem sploh ne govorimo.
Vsega tega se bralci pa tudi državljani katere koli države premalo zavedamo. Vsak medij živi od uporabnikove pozornosti - časopis od bralca ali kupca, radio in televizija pa od poslušalca ali gledalca. Ljudje smo tako postali neka oblika »valutne enote«, s katero kupčujejo mediji na medijskem tržišču.
Je pa tu za medije nastavljena past. Ko bralci, poslušalci in gledalci pri medijih zapazijo, da ti svojega dela ne opravljajo objektivno, ampak so pristranski, kar se velikokrat dogaja, pride mimogrede pri časopisih do upada naklade, radijske postaje so manj poslušane in določene televizijske hiše manj gledane.  To je nekakšna kazen, ki jo bralci, poslušalci in gledalci imenujejo v nekaterih državah  »medijski linč«. (Ta pojem ima pri Slovencih drugačen pomen. Uporabljamo ga ko obmetavamo nekega človeka z negativnimi, kritičnimi, njemu škodljivimi besedami. Pomeni pa tudi negativno, glasno, navijaško razpoloženje o kom.) Ne smemo pa ob tem pozabiti: Ljudje bodo kljub temu iskali informacije - pa na drugih mestih. Glavnina teh informacij pa bo lahko celo slabše kakovosti, kar bo imelo negativne posledice pri bralcih, poslušalcih in gledalcih. Ali zelo preprosto: Medijsko informiranje ostane, ker pa ni kvalitetno, bodo presoje in gledanja na posamezne dogodke še naprej pomanjkljiva,  kar pa gre na škodo bralca, poslušalca ali gledalca.

• Ni sporno, da je škof dr. Gregorij Rožman želel Slovence odvrniti od brezbožnega komunizma. Prav tako ni sporno, da si je prizadeval, da bi obvaroval slovenski narod nasilja, ki ga je povzročila okupacija med drugo svetovno vojno. Ne smemo mimo dejstva, da je posredoval pri okupatorju za mnoge, ki so se znašli v stiski, neglede na njihovo prepričanje in da je število teh škofovih posredovanj znatno večje od tistih, ki jih poznamo in so bila do sedaj objavljene. Prav tako je malo znano, da je pomagal judom, ko so bežali skozi Ljubljano.Vse to mu je v čast! Mimo tega se ne sme!!!

• Na žalost pa je le treba priznati, da mu ni uspelo že pred drugo svetovno vojno premostiti razdora v katoliškem taboru. (Lahko to tudi ni bilo možno?) Prav tako je, na žalost, napačno(!) presodil(!) način(!), pa tudi uporabljal(!) napačna(!) sredstva(!) v boju proti brezbožnemu komunizmu in to v času, ko se je vsa Evropa, ali celo ves svet, boril proti nacizmu! Ali je bila to samo njegova presoja, ali pa so ga k temu usmerjali njegovi svetovalci, kajti vsak škof ima ob sebi tudi te, to poglavje do sedaj ni razčiščeno! Eno so škofove osebne presoje in odločitve, v katere je on sam trdno prepričan in se zanje odloči. Drugo pa so odločitve, ki jih neki škof sicer sprejme, naredi in tudi zanje odgovarja, vendar do njih pride po nasvetu(!), na zahtevo(!), lahko celo pod pritiskom(!) njegovih najožjih svetovalcev in to lahko celo proti njegovemu osebnemu prepričanju! Take primere iz zgodovine poznamo. Ko bo in če sploh bo, kdaj to poglavje razčiščeno, bo pogled na škofa dr.Gregorija Rožmana bolj jasen, tudi drugačen in gotovo manj obremenilen.

Ob njegovi veličini in ta nesporno ostaja, negleda kaj o njej mislijo »prestižni slovenski zgodovinarji«, tudi tisti, ki na vse kriplje dokazujejo samo škofovo slabo stran in so naj zlili že na hektolitre gnojnice, pa le ponižno in pošteno priznajmo, da je škof dr. Gregorij Rožman naredil tudi veliko dobrega!

Danes je na splošno duhovnost zelo popularna, medtem ko se vernot vse vprek kritizira. Drugo vprašanje pa je, kaj se pojmuje pod pojmom duhovnost? Veliko ljudem pomeni nekaj, kar jim prija. Osnovni pomen duhovnosti je usmerjen k nematerijalnim vrednotam, iz tega pa izhaja drug pomen te besede, to je duševno, duhovno življenje človeka.V tem pomenu je torej duhovnost nekaj osebnega in tudi zasebnega. Taka pa je tudi vernost, ki enako sodi v svet duhovnosti, a je danes kamen spotike z vseh strani, vsevprek se jo kritizira. Zakaj?
Bistvo vernosti ali religioznosti je zavest o obstoju Boga/boga, nadnaravnih sil. (Marsikdo ne loči, kdaj pišemo bog z malo in kdaj z veliko začetnico. Bog z veliko začetnico je mišljen krščanski Bog in bog z malo začetnico – nekrščanski bog! Saj strpnost zadeva vse ljudi!)
Vernost ali religioznost pa je povsem nekaj drugega. Beseda religioznost izhaja iz latinske besede »religare« in pomeni vezati. Če pojem vernost razumemo skozi latinsko besedo »religare«, potem se nam skozi to besedo odpre bistveni pomen moje in tvoje vernosti. Vernik se naveže/!/ na to kar veruje. Verska skupnost ima skupno zgodovino, skupen namen in išče skupno prihodnost, zato je (vsaj morala bi biti!) tudi med seboj povezana. Ta povezanost pri človeku deluje veliko močneje kakor povezanost, ki nastane ob kakšni politični avtoriteti.
Sama po sebi stališča vernih posameznikov niso nevarna nobenemu političnemu režimu, vendar je ta lahko kaj hitro nezaupliv do posamezne veroizpovedi. Taki so bili vsi zadnji –izmi (fašizem, nacizem, komunizem, marksizem, leninizem, titoizem, maoizem...). Gojili so kult sebičnega in udobnega ateizma, zato so se bali tistih, ki jim je bilo glede na njihovo versko prepričanje to tuje. Politiki posamezniku lahko lažejo, ga preganjajo ali celo ubijejo. Tisti pa, ki pričuje za vero ima in bo imel, notranjo moč. Takšne verske priče se zelo težko utiša, oziroma odstrani za vselej.
Kristjan veruje v Boga, zato je tudi njegova vera, najprej vera v Boga in ne v človeka samega! Od tu so tudi posledice, ki so vidne v socialnem, gospodarskem, pa tudi političnem okolju, kjer živijo resnični kristjani. Ker pa kristjani navadno ne živijo sami, ampak sredi tudi drugače mislečih, se kaj hitro pojavi vprašanje verske strpnosti ali nestrpnosti (enih in drugih!). V zgodovini se je že velikokrat zgodilo, da so ljudje v imenu Boga/boga opravičevali svoja zla dejanja. S tem so marsikoga odbili od vere in Boga. Znano je podjarmljenje judov po kristjanih, muslimansko podjarmljenje kristjanov, vojne med protestanti in katoliki, med muslimani in nemuslimani ali nasilje med posameznimi skupinami muslimanov, med budisti in hinduisti..
Če sprejmemo in razumemo svojo človeško grešnost, nas taka izrabljanja vere ne oddaljijo od Boga, ampak nam – nasprotno – lahko dajo celo nagib, da svojo vero živimo bolj dosledno, globlje in je kljub negativnim dogodkom v preteklosti ne zapustimo. Sicer pa dejanja drugih, še zlasti pretekla, ne opravičujejo nikogar za njegova dejanja v sedanjosti! Vsak bo zase odgovor dajal pred Bogo, izgovarjanje na druge ne bo prišlo v poštev! Človek se sam odloča za Boga ali proti njemu, za iskušnjo njegove volje ali pa uveljavljanje svoje.
Vprašanje verske strpnosti ali tolerance je danes prav tako aktualno kot v preteklosti, oziroma se zaradi vse večjega mešanja pripadnikov različnih ver in nazorov še zaostruje. Beseda toleranca izhaja iz latinščine, kjer »tolerare« pomeni 'prenašati ali 'nositi', »tollere« pa 'dvigati'.
Tako naj bi ljudi z drugačnim verskim prepričanje prenašali, z njimi tudi potrpeli. Seveda ne tako, kakor prenašamo recimo glavobol! Drugače misleče skušamo razumeti, z njimi deliti krščanske kreposti: dobroto, usmiljenje, pravičnost...
Kristjanu ni nihče ukazal, da naj drugače verujoče prenaša, ampak da naj jih ljubi. To drugo pa je znatno zahtevnejše od takšnega ali drugačnega prenašanja...

Statistični urad države Slovenije nam je posredoval tole sporočilo. V letu 2006 je v Sloveniji bilo rojenih  18.932 otrok ali za 775 več kot leto prej. Zaskrbljujoči pa je ob tem podatek, da se je istega leta 47,2 % otrok rodilo neporočenim materam. Ta številka se iz leta v leto tudi pri Slovencih veča in kaže, da se tudi pri nas spreminja družinski  stil življenja in da med drugim prihajamo v novo obliko partnerskega življenja. V odnosih med generacijami, kot tudi v odnosu med moškim in žensko, velikokrat nastane neka praznina, ki si je pogosto niti ne zavedamo, ampak se nam dozdeva, da je tako normalno.
Rojstvo otroka ni nekaj samoumevnega. To spoznavamo tudi iz pričevanj zakoncev, ki iz različnih vzrokov življenja ne morejo posredovati naprej in največkrat molče prenašajo svojo bolečino. Če prisluhnemo takšnim parom, spoznavamo, da je vsak otrok dar, ali lepše: velik Božji dar.
Za ženo je vsako rojstvo boleče, nadaljuje pa se od poroda dalje, predvsem tedaj, ko otrok počasi, velikokrat pa tudi kar zelo hitro,  pretrga popkovnico z domačo družino.  Eno in drugo je nujno, ker drugače bi bil oviran in tudi nemoten osebni razvoj in bi lahko celo prišlo do nezdravega medgeneracijskega odnosa, kar bi se poznalo predvsem na otrokovi bodočnosti...
Ob rojstvu bi se starši morali zavedati, da so otroke sicer spočeli, niso pa njihovi stvaritelji, ampak z leti vedno bolj postajajo priče novega učlovečenja pri svojih  otrocih. Otroke so sicer spočeli, zato novemu rodu podarjajo svojo telesno in duhovno dediščino, ne podarjajo pa mu njihovega duha. Prav tega novi rod odkriva sam vedno znova tako, kot ga lahko dojema, mi pa smo ob njem in z njim, še zlasti starši, ki so del njih.
Novi časi bodo prinesli tudi nove oblike kvazi družinskih skupnosti, ki ne bodo vedno po našem okusu niti po normah, ki smo jih navajeni. Kljub vsemu pa le ostaja odprto vprašanje: »Kako je z našim pogledom na vrelec življenja, da ne bi njeno bistvo šlo mimo nas«.

(Jn 11,25-27)

 Slovenska kiparka mi je poklonile čudoviti križ. Med pogovorom me obzirno vpraša: »Kam pa ga boste namestili?« »Kamor spada, nad vrata, visoko pod strop, tako običajno nameščamo križe!« ji odgovorim. Ona pa polglasno in proseče doda:
«Ne, ne gospod! Nikar! Kristusa na križu ne obešajte visoko na zid. Razpelo mora biti v višini ustnic. Pri namestitvi križa naj poleg estetike odloča tudi ljubezen do Boga...«  Od tedaj se mi ob pogledu na ta križ vedno utrne misel: «Upam, da imajo v naših domovih na vidnem mestu še križ?« Marsikje ga ni! Če pa je, res naj bo v »dosegu ustnic«. Ko se čutimo odrinjene, osamljene, ko odhajamo v službo in vemo, da bo dan težak, ko nas najbližji zapuščajo, ali so nas celo odpisali, ko nas nihče ne razume, ko smo zabredli v težave iz katerih ne vidimo izhoda... tedaj naj se naš pogleda zaustavi na križu. Če nam je križ dosegliv ga čisto na rahlo poljubimo in verjemite mi; vse bo postalo lažje in znosnejše...
Po maši na petek zvečer priteče k meni gospa Marija in hiti pripovedovat: »V nedeljo me ne bo, ker grem v mesto, tam imamo mašo za našega fanta, ki je pred leti odšel k Očetu!«  Kar streslo me je: »Odšel je k Očetu!« Kakšna trdna vera žari iz te ženske, tudi njej je On vstajenje in življenje... Hvala Gospod, da jo poznam...
Znanka je pred letom in pol, čez noč zgubila očeta, s katerim sta skupaj živela. Vedno, ko je odhajala z doma jo je prekrižal in ko je prihajla z zadnjim avijonom in jo je čakal na letališču, jo je najprej prekrižal in šele nato poljubil. Te dni jo srečam in mi pripoveduje: »Ob smrti svojega očeta, ko se mi je zdelo da se je pri meni vse zrušilo, sem v srcu doživela, da je odšel k Njemu, v katerega je veroval celo življenje. Ob očetovi smrti je vsa njegova vera, ki jo je živel, dobila zame posebni smisel. V globini srca sem začutila besede: »Jaz sem vstajenje!« V trenutku največje bolečine in izgube sem doživela tudi največji mir in tolažbo, kot še nikoli do takrat.Vtajenjsko veselje, ki se ga ne da primerjati z nobenim drugim veseljem, je napolnilo moje srce, ki od tedaj še bolj išče Njega, saj sem prepričana, da smo samo v Njegovi ljubezni združeni in bomo ostali povezani...«
Na tej poti z Njim se v nas na novo prebuja želja, po ustvarjanju in dajanju in vedno manj bo prisoten v nas strah pred neuspehi in težavami. To je delo Njega, ki je vstajenje in življenje.
Bog od nas želi, da bi bili odprti za življenje, se veselili in na široko sejali svoje sposobnosti, sprejemali svoje odgovornosti in se  ne zapirali v svoj vrtiček...
On je tisti, ki nam daje veselje do življenja! Zato tudi ostaja zame in zate in to ne samo letos o Veliki noči, ampak vedno: "Vstajenje in življenje!"

Zanimiva so srečanja s študenti, pa kjerkoli so že. V glavnem se veliko ne razlikujejo, razen v odtenkih, ki so značilni za prostor, kjer bivajo. Povsod se srečujejo s prepričanjem ali vsaj z mislijo, da je živjenje v bistvu stvar nas samih, torej kot osebe same. Zato so tudi prepričani, da sami odločajo o svojih idejah, svojem prepričanju, užitkih in seveda tudi svoji osebni odločitevi.
Na prvi pogled vse lepo in prav, pa vendar. Odraslost pri mladem človeku prinaša moč, moč pa je sama po sebi prinesla odgovornost. Tako je smisel vsake mlade osebe v  izbiri in v osebni odločitvi. Ali bo mlad človek sprejel izzive sveta z razumom, srcem in seveda tudi vero, da okolje in s tem svet postajata  boljša, za vse, ne samo zanj, je odvisno tudi od njegovega dela za skupno dobro. Bog nam je podaril svobodno voljo, zato ni vseeno, kako uporabljamo te darove. Ob vsem ostaja odločitev posameznika, ki pa bo imela v njegovem življenju svoje posledice.
O tem nam priča tudi naslednji po svoje zanimi primer. Bižal se je konec druge svetovne vojne. Mladi kapetan sovjetske vojske (rdeče armade), je leta 1945 naredil majčkeno napakico. V zasebnem pismu, ki ga je poslal prijatelju, je kritiziral Josipa Stalina. Znanec, ki je pismo prebral, ga je prijavil, in za ta zločin, kot se je tedaj reklo, je moral kapetan prestati osem let ječe in potem še tri leta izgnanstva. Veliko let pozneje se je izkazalo, da je bila prav izkušnja tega sovjetskega kapitana porazna za Stalinov režim, ki je tedaj vladal v Sovjetski zvezi.
Na podlagi trpljenja, ki ga je ta mladi sovjetski človek prestal v gulagu, kot tudi s spoznanjem, da so tisoči, ki jih je srečal tam, trpeli enako kot on, je postal  ta do tedaj neznani sovjetski kapetan z imenom Aleksander Solženicin eden od pomembnih pisateljev dvajsetega stoletja in še eden od pomembnih borcev za pravice in svobodo ljudi po vsem svetu.
Kaj dela Soženicina zanimivega in morda tudi herojskega? Njegov jezik? Pripovedovanje? Literarna izpoved? Vse to je del njegove veličine, ni pa v bistvu to! Najgloblji vtis naredi pri Soženicinu njegova krščanska duhovnost. V gulag je prišel kot jetnik in ateist, ko pa je po več letih prišel iz taborišča, pa je bil kristjan.  Za vedno ga je spremenilo vse, kar je videl in doživljal po teh sovjetskih koncentracijskih taboriščih, in ga tudi zaznamovalo za vse življenje.
Kdor jemlje resno človekovo resnico, svobodo pa tudi smisel njegovega živjenja, ne more o tem molčati. Tak človek bo vedno delal v skladu s tem, v kar veruje, pa čeprav za ceno dobrega imena ali celo lastnega življenja.
Naša vera je vedno nekaj osebnega, ni pa nikoli zasebna! Vera vsakega od nas ima vedno družbene posledice, drugače je ni!  Ob tem pa se moramo sprijazniti z dejstvom, da so vse definicije »strpnosti in tolerance«, ki hočejo narediti našo vero za nekaj, kar je naša zasebna lastnina ali celo skupek osebnega mnenja, češ, da to imamo lahko doma, v javnosti pa naj bi tega ne kazali, obsojene na propad.
Mišljenje, ki sumniči vse kar je versko, ali celo, kar izreče duhovnik, tega je v našem zamejskem prostoru, tudi med vernimi, veliko, je nova oblika nestrpnosti. Moderni laični pogled na svet kaže, da je vera isto, kot so praznoverja in tako zmota, ki ustvarja razdvojenost pa tudi medsebojne konflikte in tako ob njegovem pogledu na resnično človekovo svobodo  Boga izloči iz javnosti.
Ko pa se Bog izključi iz javnega življenja, se  izključi obenem tudi edina avtoriteta, ki je bila in ostane višja, kot je politična, saj edino Bog nam vsem zagotavlja najprej svetost in ohranja našo individualnost.
Dvajseto stoletje nam je dalo neprecenljivo učno uro: »Moderne države skušajo pojesti svoje državljane, ko v človeku povečujejo hlastanje, da bi imel čim več.« Človeka pa pri tem obvaruje le odpor, ki je utemeljen v njegovem duhu in priznava višjo avtoriteto, ki  je v njegovem verskem prepričanju.

Ta verz je vzet  iz ene od pridig, ki jih je imel znani kapucin pater Janez Svetokriški ( 1647-1714). V Doberdobu smo se mu ob 300. oblentici rojstva poklonili 30. novembra 2007 v župnijski dvorani. Domačin Roman Gergolet, veliki  ljubitelj lepe slovenske besede, kot tudi zbriratelj vsega, kar plemeniti naš slovenski jezik, je tokrat »na svetlo dal nam vsem v pogled« celotno zbirko pridig Janeza Svetokriškega Sacrum promptuarium v petih knjigah. Kot poslastico pa še dodal Pridige p. Bartolomeja Basarja  in p. Rogerija z njegovim Palmarium-om. Tako so bili pred nas razgrnjeni vsi trije baročni kapucinski pridigarji, ki imajo posebno mesto v naši slovenski literarni zgodovini.
Sveti priročnik ali Sacrum promptuarium Janeza Svetokriškega obsega pet knjig. To so pridige za vse nedelje in praznike v cerkvenem letu. Izdal jih je pa zato, da bi ustregel potrebam vernikov in duhovnikom, za tisti čas. Načrt je uresničil od leta 1690 do 1707. Pet obsežnih knjig skupaj šteje 2896 strani. Prvo in drugo knjigo je tiskal v Benetkah  v tiskarni Zacharije Conzattija. Oba zvezka nosita letnico 1691, čeprav je drugi izšel zaradi cenzorskih dovolenj šele štiri leta kasneje. Ostali trije zvezki so bili tiskani v Ljubljani v tiskarni Janeza Marije Majerya. Tisk so omogočili bogati meceni, zato imajo tudi nekater knjige pred naslovnico njihove grbe. Vse knjige so trdo vezane, z odličnim papirjem. Poglavja se začenjajo z lepo okrašeno inicialo. Določena poglavja pa zaključena z večjo vinjeto ali celo miniaturo. Svetniških zgledov ni mogel najti v predhodni slovenski literaturi, saj ta do tedaj ni gojila pisane pridigarske zvrsti, zato je svoje zgodbe ustvarjal sam, na osnovi življenjskih zapažanj.
Kot krono večera v Doberdobu je pridige Janeza Svetokriškega pripovedoval gledališki igralev Sergej Ferarri ob primerni zvočni spremljavi. Spoznali smo, da Janez Svetokriški ni imel neko posebno izobrazbo, saj pravi: »Jest vejm, da veliku njih se bodo čudili, de jest sem se podstupil moje pridige drukat sturiti v slovenskem jeziku, dokler dosehmal obeden naj tega sturil, da se jih veliku lepši slovenski jezik so imeli, kakor je moj Vipavski.«
Iz predstave smo spoznali, da slog pridig Janeza Svetokriškega odkriva izšolanega mojstra slovenske govorjene besede, ki jo krasi umetnostni okus svojega časa. Pridige so baročno okrašene, vse polno je bogate metaforike, s celim nizom sinonimov.  Večkrat ponavlja besede in celo cele stavke. Posebno razgibanost dajejo besedilu pridig besedne igre, vpleteni dialogi, pregovori, razne domislice, vzkliki, včasih kakšna krepka, že skoraj profana besed in premišljena govorniška vprašanja. Za osnovo je skoraj vedno vzel izrek iz Svetega pisma, ali cerkvenih očetov. Običajno ga pove najprej v latinščini in potem še v slovenščini. Sledi daljša zgodba, ali celo več zgodb, kot osnovna tema.  Vsako pridigo sklene z jasno moralo, kot vodilom za življenje vernikov, da bi se tako trdneje oprijelo src poslušačcev. Snov je vedno jemal iz tedanjega življenja. Posebni učinek pridigi pa je velika ljubezen do ljudi, ki jim je bila pridiga namenjena.
Janez Svetokriški je v letih svojega službovanja obredel velik del Slovenije: Od Trsta, Sv. Križa na Vipavskem, Ljubljano, Novo mesto in Gorico. Izredno zanimiva je pridga iz 4. knjige, ko se je po treh letih, leta 1684 poslovil od Ljubljane. Prav v tej pridigi se še posebej vidi velika ljubezen do ljudi, ki jim je govoril. Njegov pridigarski slog je poln gledaliških lasnosti. S preudarnimi premori, v katerih govornik prisluškuje poslušalcem  in  »meri« njihov čustveni odziv. Prav zato ga tudi danes radi uprizarjajo, kot to delata gledališka igralca Sergej Ferarri in Jože Zupan.
Janez Svetokriški je bil mož vedre narave s pristno bistrino ljudske modrosti in nadarjen pripovedovalec zgodb. Vse to ga je naredilo za gorečega ljudskega misijonarja in ga dvignilo nad čas in dnevne potrebe. Ljubil je poslušalce, v katerih je mojstrsko zaznaval duhovno in zmeljsko. Njegova  prepoznava pristna čustvenost, na katero se je odzival z iskreno besedo, je njegove pridige pripeljala v ožji izbor antologije slovenske besedne umetnosti, ki so tako ostale zanamcem dragocena zapuščina.
Večer je povezoval Šimen Gergolet, popestrila pa ga je Ženska vokalna skupina Jezero pod vodstvom Daria Bertinazzija.

***

Questo libro e una raccolta antologica di poesie  di Dane  Zajc - scelte e tradotte in italiano Jolka Milc. Il libro in questione è costituito dalla raccolta Amore e morto - Ljubezen in smrt -  di cui abbiamo detto e da una serie di riproduzioni tratte dal ciclo Apocalisse Carsica del pittore , chi e nato in Doberdò Vladimir Lakovic(1921-1977) che l’artista volle dedicare al suo paese distrutto durante la Prima Guera Mondiale ma anche alle tragiche esperienze da lui vissute nei lager nazisti durante la Seconda Guerra. La pregevole pubblicazione è stata edita per interesse Parrocchia di San Martino Vescovo di Doberdò del Lago in un numero limitato di copie e cura di Jolka Milc su progetto di Ambroz Kodelja. Della parte artistica dedicata a Lakovic si è Matusa Avgustin.
Poesia di Dane Zajc è caratterizzata da una luce oscura che si acuisce ulteriormente per i temi che tratta. Il suo lavoro si connota per un pessimismo di fondo che molto spesso rasenta il nichilismo, il mondo poetico, è percorso dal gelido vento della disperazione, un mondo al crepuscolo con molte più ombre che luce, una panorama di desolazione in cui la creature umane vagano inseguite da animali feroci in un territorio brucato dal sole diurno, la notte freddamente illuminato dalla luna. Una metafora generale che il poeta usa per descrivere la disumanizzazione progressiva della società contemporanea, la rottura degli equilibri con la natura …
Poeti del genere non sono certo amati delle messe perché riflettono nella loro arte ciò che non vorremmo mai vedere di noi stesi… (Trad. Vojko Makuc)

V 10. stoletju je bilo ozemlje danešnje Makedonije sestavni del Bolgarije in versko je spadalo pod bolgarski patriarhat, saj je patriarh bival v Makedoniji vse do zatrtja tega patriarhata. Leta 1766 je makedonska Cerkev priključena carigrajskemu patriarhatu in ostane v njem vse do prve balkanske vojne, ko leta 1912 pride Makedonija pod Srbijo in pozneje pod Jugoslavijo. Vse pravoslavne škofije v tedanji Makedoniji so se tedaj priključile srbski Pravoslavni cerkvi.
Po drugi svetovni vojni je bila ponovno ustanovljena država Makedonija. Leta 1958 je bil na Ohridu  cerkveno-narodni sabor, kjer so sprejeli odlok o obnovitvi ohridske nadškofije z oblikovanjem ustave makedonske Pravoslavne cerkve kot autokefalne - samostojne - Cerkve v okviru cerkvenopravne edinosti s srbsko Pravoslavno cerkvijo. Tedaj je bil srbski patriarh priznan tudi za patriarha Makedonske cerkve. To stanje je tedaj priznala tudi srbska Pravoslavan cerkev. Makedonci s tem niso bili zadovoljni, zato so težili k samostojnosti. Sveti arhierejski sinod makedonske Cerkve proglasi leta 1967 neodvisno makedonsko Cerkev v sklopu skopsko-ohridske nadškofije. Srbska Cerkev, ki bi kot matična Cerkev morala novonastali organizaciji, makedonski Cerkvi, priznati samostojnost, tega do danes še ni storila. Tako so uradno stiki zelo hladni, čeprav nekateri makednoski teologi tudi študirajo v Beogradu.
Ob proglasitvi neodvisnosti je imela makednonska Pravoslavna cerkev samo tri škofije in dve v inozemstvu. Vsi škofje imajo po grškem zgledu naziv metropolit. Vernikov je v državi nekaj manj kot en milijon z 950 cerkvami in kapelami. Nekoč so imeli na tem ozemlju 86 moških in ženskih samostanov, danes je ostalo še nekaj moških in okli 20 ženskih samostanov.
Samostojnost ali autokefalnost je v pravoslavnem cerkvenem pravu izredno pomembno. Če neko Cerkev matična Cerkev ne prizna, jo ne priznajo tudi druge. Ko je bolgarska Cerkev leta 1878 razglasila samostojnost, jo je carigrajska izobčila. Tako je ostalo vse do leta 1946. Vsako leto delegacija makedonske Cerkve obišče grob sv Cirila v baziliki sv. Klemeta v Rimu, vendar nikoli istočasno z bolgarsko delegacijo.

V maju 2003 je prišlo do napetosti med srbsko in makedonsko Pravoslavno cerkvijo.Srbski patriarh Pavle je imenoval škofa Zorana Vraniškovkega za svojega eksarha - namestnika v Makedoniji, - in nato še za episkopa na Ohridu. Njemu ali srbski Pravoslavni Cerkvi so se priključili trije makedonski pravoslavni samostani. Makedonska Pravoslavna cerkev je na to takoj reagirala, saj smatra, da je to njeno ozemlje, in novoimenovanemu nadškofu odvzela naslov in položaj, ki mu ga je dodelil srbski patriarh Pavle. Reagirala je tudi državna oblast v Makedoniji in nadškofa pogojno obsodila na dve leti zapora, ker je opravljal službo božjo zunaj cerkvenih prostorov, brez ustreznega dovolenja. Makedonska državna oblast zastopa stališče, da je ohranitev in obramba samostojnosti  makedonske Pravoslavne cerkve in pravoslavnih samostanov v inetresu makedonskega naroda in tudi makedonske države. Celo letošnja božična poslanica prebrana na pravoslavi Bnožič (6.1.2004), ki jo je napisal patriarh srbske Pravoslavne cerkev Paple pravi: » Od vernikov v Makedoniji zahtevam kanonsko in liturgično enotnost s srbsko Pravoslavno cerkvijo...« To dokazuje, da jemlje ozemlje države Makedonije po cerkvenopravnem gledanju za del srbske Pravoslavne cerkve. S temn se seveda ne strinja večina makedonskih vernikov, kot tudi velika večina menihov  in duhovnščine. Res pa je, da imajo samostani v Makedoniji veliko menihov, ki so Srbi. Prav tako na Hilandarju ni nobenega Makedonca , ampak so v srbskem samostanu samo srbski menihi. Podobni posegi srbske Pravoslavne cerkve v Makedoniji se običajno ponavljajo, ko je Makedonija politično in gospodarsko v krizi.Tedaj skuša srbska Pravoslavna cerkev izrabiti Srbe, ki živijo v Makedoniji, zlasti menihe srbske narodnosti, ki so v makednonskih samostanih, in tako oslabeti vpliv makedonske Pravoslavne crekve, da bi jo na silo izničila  ter jo ponovno tudi vidno privedla pod okrilje srbskega pravoslavja.

V edinosti in slogi so krščanske Cerkve na Vzhodu in Zahodu živele v prvem tisočletju, čeprav so bile med njimi razlike v teološkem učenju. Naslov »pravoslavna« ali pravoverna Cerkev  si je Vzhodna cerkev nadela po kalcedonskem koncilu leta 451, ko so opredelili združenje božje in človeške narave s Kristusom v eno božjo osebo, kar pa so monofiziti zavrgli.Ta naziv je bil splošno sprejet po zmagi nad ikonoklasti, nasprotniki češčenja svetih podob, v sredini 9. stoletja. Kljub razlikam, ki so tedaj bile, do razkola ni prišlo. Ta je nastal šele v 11. stoletju
Veliko evropskih časopisov se je zadnje mesece razpisalo o kratkem stiku, ki se je pojavil med srbsko in makedonsko Pravoslavno cerkvijo. Med nami živijo pravoslavni bratje in imajo tudi dve izredno lepi cerkvi v Trstu.
Vsaka Pravoslavna cerkev je avtokefalna ali samostojna. Oglejmo si nekatere posebnosti. Do različnega izražanja nekaterih razodetih resnic je prišlo najprej zaradi kulturno-jezikovnih razlik. Potem so nastale še razlike v liturgiji in cerkveni disciplini. Glavni vzrok je bil vsekakor političen. Po razdelitvi rimskega cesarstva na zahodni in vzhodni del leta 395 je zahodno cesarstvo kmalu propadlo in se v drugačni obliki obnovilo za časa Karla Velikega. Vzhodni del je ohranil prvotno konstantinsko zamisel o odnosu med Cerkvijo in svetno oblastjo, po kateri je bil cesar vrhovni poglavar krščanskega sveta in so ga imenovali Kristusov naslednik. Na Zahodu pa je ta propad cesarstva povzročil močno veljavo papeževe posvetne  - politične oblasti. Tako se je oblikovalo gledanje na papeža kot vrhovnega poglavarja krščanskega sveta, ki ima duhovno in politično vlogo. Ta dva pogleda sta v 11. stoletju doživela zgodovniski konflikt, ki je povzročil razkol in se kljub mnogim poskusom v celotni zgodovini ni zgladil. Zato do danes še ni prišlo do dejanske edinosti.
Ker so bili tudi Srbi in Makedonci v sestavu carigrajskega patriarhata, so tako prišli  v skupnost Pravoslavnih cerkva. V 6. stoletju so ob preseljevanju narodov to ozemlje naselila slovanska plemena. Tedanje ozemlje -sedanje Srbije in Makedonije- je tokrat politično spadalo k vzhodni bizantiski državi kot del vzhodnega Ilirika. V cerkvenem pogledu pa pod rimski patriarhat. Istočasno je ta preselitveni val prvotne škofije tudi uničil. Predniki današnjih Srbov so najprej prišli v stik s krščanstvom v latinski obliki, ker je krščanstvo začelo prodirati iz jadranskih obmorskih mest, kjer se je ohranilo, ker jih ni dosegel tako močan val preseljevanja. Te krščanske korenine na Jadrana so bile zelo močne zlasti v dannašnji Črni gori vse do 12. stoletja. Ob osamosvojitvi srbske Pravoslavne cerkve  v 13. stoletju pa je ta vpliv znatno oslabel. Odločilno je leto 732. ko je bizantiski Cesar vzel ozemlje vzhodnega Ilirika, ki je bilo pod rimsko cerkveno oblastjo in ga priključil carigrajskemu patriarhatu. Tako je tedaj bizantiski cerkveni vpliv prevladal nad rinskim.
Na Vzhodu je zelo zgodaj priša v veljavo mislenost, da se mora ureditev Cerkve ravnati po državi. Samostojna država mora imeti tudi samostojno Cerkev. Tako v 10. stoletju nastane samostojen patriarhat v Bolgariji, ki je obsegal celotno Makedonijo. V drugi polovici 10. stoletja Bizantinci zavzamejo Bolgarijo, razen Makedonije. Bolgarski patriarhat se je tedaj preselil v Makedonijo in deloval v sklopu Samuelovega cesarstva vse do leta 1018, ko je bila makedonska država uničena.V 13. stoletju dobi srbska država Nemanićev neodvisnost. Tedaj Srbom carigrajski patriarh, ki je živel v Niceji prizna samostojnost njihove Cerkve. Njen prvi poglavar postane sv. Sava, brat kralja Štefana Prvovenčanega. Sv. Sava organizira leta 1219 prvo srbsko nadškofijo in obenem postane njen prvi poglavar. Zato je sv. Sava veliki »svetitelj« srbskega ljudstva, ker je začetnik srbske Cerkve in utemeljitelj srbske narodnosti, ob tu tudi naziv za srbsko pravoslavje »svetosavlje«

Iz Žarišča v Primorskem dnevniku od 26. septembra 2006. ste ponatisnili v Družini članek Ah, vsega se navadiš! Člankarica najprej razvozlava vse mogoče delovanje Udbe, konča pa z zapisom o predstavitvi Kocbekovega dnevnika iz leta 1952, kjer je Kocbek zapisal: »Ozna je strašna stvar. » Iz dneva v dan ga je vedno bolj navdajala groza ob spoznanju, da je tudi sam pripomogel k izdelavi »totalitarističnega koncepta s satanističnimi potezami«.  Kot piše Puharjeva, Kocbeka je najbolj pretreslo odkritje, da je »Vitko Musek«, ki je decembra začel z obiski pri meni, udbovski konfident. Prijatelj prijatelja mu je v nenadnem osebnem spopadu iztrgal to priznanje, da je že tri leta v tako sramotni službi. In ko ga je  (Kocbek) vprašal razburjen, kako zmore takšno podlost, mu je odgovoril s stavkom, ki odkriva najglobljo propalost današnjega človeka: Ah, vsega se navadiš!«
Naša vzorna in marljiva kraška mojstrica iz literarne pekazne »MIŠMAŠ« mi je kot vajencu prišepnila: »Vi ne boste nikoli naredili mojstrskega izpita. Večno boste ostali vajenec! To vam zagotavljam, ker ne pustite pri miru Kocbeka. Ta je privilegij onih tam dol v Zalivu!« in z roko pokazala proti Trstu. Kot tak ali drugačeni vajenec se ne strinajm, da se o ljudeh tako pisari! Nikoli me ni brigalo koliko takšnih in drugačnih literatov iz Zaliva in v njenem obrobju je objavljalo takšna ali drugačna dela v času komunizma čez »konfin«, kjerkoli že. Dovolj je, če sedete za računalnik in pred seboj imate vse, kje so komu objavljali, založili, obenem pa vidimo, kdo je komu dal honorar. Po svetopisemskem sporočilu je jasno, da delavec zasluži svoje plačilo. Za to je bil  »komunistični dinar« dober, saj ga je ustvarjal proletarijat, oni pa so se šli karkoli že, lahko tudi mučence imperializma! Zato: Vsega se NE navadiš! Še zlasti če živiš tu za »konfinom«!
Ožigosani Vitko Musek je bil dolga leta urednik edine slovenske filmske revije Ekran. Veliko je sodeloval pri družinski pastorali in predaval  po župnijah širom Slovenije. Bil je tudi zadnji urednik Nove Mladike, ki je zaživela in propapadla pri Celjski MD. Tudi »pogreb« te revije je bil zanimiv! Bil pa sem priča neljubemu dogodku na Teološki fakulteti v Ljubljani. Po končanem predavanju za študente, ki so bili predhodnica Nikodemovih večerov, sva se po Muskovem predavanju pogovarjala z dr. Rudijem Koncilijo. Ta ga je prosil za tipkopis, češ, da bi ga rad objavil v zborniku, to je sedanja zbirka Teologija za laike in je teh knjig izšlo do sedaj 28. Priznal nama je, da je med predavanjem v dvorani videl nekaj poslušalcev, ki so prišli z določenim namenom. – To je bilo za tisti čas normalno! Seveda si Musek ni upal dati tipkopisa, vendar je kljub temu pozneje izšel. Če je bil kdo povabljen na zaslišanje UDBE, še ni bil greh. Huje je če je tja zahajl sam. Prav tako ni nobena sramota če je tam govoril. Vparašanje je, kaj je govoril! Tu je bistvo problema. Nekega mojega kolega, za katerega smo vsi vedeli, da zahaja k UDBI, sva s kolego opozorila: » Ne smeš vsega povedati!« On pa je kratko odgovoril: »Jaz vedno povem vse!« Tu je srž in tudi jedro vsega tega udbovskega mišmama. Zato se ne strinjam s podobnim natolcevanjem, kot je bil zapis v omenjenem Žarišču.
Pripomnim pa: »8. aprila 2000 je v sredini  strani v Sobotni prilogi Dela pisalo: Edvard Kocbek: »Predvsem pa upam, da se pri nas  (misli na Slovenijo!) nikoli več ne bo ponovil čas banalnega nazorskega dualizma sli celo trializma!« Tudi to je ena plat Kocbeka. Komentar ni potreben!